Roko gor vsi tisti, ki ste Prismojene profesorje bluesa videli v Prulčku ali v katerem koli drugem ljubljanskem lokalu. Dajte, kar korajžno, roko gor! Zakaj? Ker vam lahko še na drugem koncu države stisnemo petko. Evo, petka! Kajti povzpeti se s Prul do, kaj pa vem, mariborskega Štuka, tolminskega MINK, gori, doli, naokoli po državi, in vsepovsod po tri ure žagati vsakič zadovolj(e)ni publiki... bi bil dosežek že v starih dobrih, kitaram naklonjenih časih. Kaj šele danes. Ampak če ne bi bilo začetne podpore in priložnosti za te štiri ljubljanske fante, ki so s prvencem Family dokončno postali možje, Prismojeni profesorji bluesa ne bi bili to, kar so. Ne samo najbolj(ši) new old school blues rock band pri nas (z dolžno omembo Hamo & Tribute 2 Love). Ne. Prismojenci so vse, za kar s(m)o mislili, da ni več mogoče. Pa je. O, ja.
Nesporno izvirni in vedno pred nami
Če ločite kitaro od baskitare in vas vsaj malo zanima domača scena, ste nekje nekaj nekako že slišali o Prismojenih. Ste. Gotovo. Kjer koli so »bluzili«, tam si jih niso samo zapomnili, s pridevniki je šlo od ust do ust s tisto najboljšo, edino brezplačno reklamo: Stari, to moraš slišati, to moraš videti, to je – to! PR-biografija tako in tako ni potrebna, ker praktično vse pove že ime benda. No, skrije zgolj to, da bend poje v angleščini, kar pa brata Erič, neverjetni kitarist Julijan in duhoviti orgličar Miha, ter čustveni bobnar Zlatko Đogić, ki si podajajo mikrofon, medtem ko jih na basu s svojim skozi štirinajst skladb spremlja Miha Ribarič, inovativno predstavijo šele takrat, ko vas lokomotiva njihovega bluesa že povozi. Brez skrbi, nato se za ovinkom ustavi in vas pobere, naloži in ajmo!
Če bo Family vaš prvi stik s skupino, ki je do prvenca v polni postavi debelih gulila osem let, se nikar ne ustrašite »indijanskega« uvoda. To ni še nič v primerjavi z naslednjo, eno prvih z repertoarja Race Me Down the Street. Lahko jih poskušate uloviti, dohiteti, pa ne bo šlo. Nak. Vedno bo četverec piskal pred vami.
A nič bat', plošča je – tako kot njihovi koncerti – ravno dovolj predolga. In medtem ko boste ugibali, poznavalsko kazali s prstom v zgodovino, od koga »kopirajo« ali si »izposojajo« (kritiki smo doslej našteli imena Jimi Hendrix, MC5, James Brown, Grateful Dead, ZZ Top, Lynyrd Skynyrd, Screamin' Jay Hawkins, Sonny Boy Williamson, Cream, Ten Years After, Albert King, Freddie King, Chet Atkins, Nine Below Zero, John Mayall & the Bluesbreakers, The Band, Fleetwood Mac...), boste prej ali slej priznali nesporno izvirnost vztrajnega četverca.
Slovenski blues še nikoli tako mednaroden
Na plošči, ki ji je uspelo ujeti njihovo koncertnost, so štiri skladbe, daljše od devetih minut, v Keep on Groovin' in Buzzaround pa dejanska neponovljiva jama. Dvajsetletniki so prekleto dobro vedeli, kaj bi radi posneli, zato so tudi po osem ur v ljubljanskem studiu Metro izpopolnjevali svoj zvok. Ne, ne sami. Na producentski stol je sedel Borut Činč, tu in tam pritisnil na seksi orgle hammond. Po navadi, so razložili fantje za Odzven, Činč kaj zabriše na koncu ven. Na Family pa ni mogel, ker se prvenec tako povezano golta. V kosu, v enem šusu je daleč najbolj prav. Lahko stisnete pavzo, a na lastno odgovornost, ker vas bo lokomotiva v drugo samo še bolj silovito povozila, četudi proti koncu v psihedelični Dawn Behind the Gates in baladni Cryin' Shame upočasni, da pestra retroizkušnja »faše« tisto sentimentalno opozorilo natakarja, da se lokal, v tem primeru album, zapira. Ampak, ajd, za klientelo, še ena zadnja runda. Samo za vas: Party Time.
Prismojeni profesorji bluesa nimajo klasičnega blues hita (še najbližje temu je Cold Sweat), ker niti niso takšen band, niti ga ne morejo imeti z ne najbolj prepričljivo angleščino. Pa kaj. Prava angleščina vžge drugje: orgle in kitare, kitare in orgle. Štekamo? Štekamo. Ti. Samo. Špilaj. Slovenski blues še nikoli ni bil tako mednaroden. In obratno. Family je prvenec z jajci za pogumno prismojene ljubitelje pogumno prismojenega obujanja prismojeno odkritosrčnega bluesa. Ljubljana, sedi, pet!
