Profesorje smo dočakali s polurno zamudo in za tri dobre ure so nas popeljali po zaviti in predvsem zibajoči poti rock and rolla. Prismojeni profesorji bluesa z imenom morda celo zavajajo. Pravzaprav je blues v njihovi glasbi stalno prisoten le kot izvoren način različnih derivatov rock and rolla. Blues je ata rock and rolla in kitara je mama bluesa. No, morda pa so le orglice oziroma ustna harmonika tista, ki je bluesovsko nesrečo in trpljenje afriških sužnjev v Severni Ameriki spremljala še bolj zvesto. Značilno oponašanje vzdihov, stoka in joka tlačenih spremeni ustno harmoniko v bluesovske orglice. In prav takšne, prave bluesovske orglice in njihov koncertni duet, so tiste, ki so ta večer vlekle bluesovsko nit skozi nastop blues profesorjev.
V osnovi štiričlanska zasedba nadgrajuje osnovni jazzovski inštrumentarij, boben, kitaro in bas še z ustno harmoniko. In z gostujočimi inštrumenti, s saksofonom, trobento, hammond orglami in s koncertno dodanimi orglicami preraste tudi v osemčlanski orkester. Po uvodnih skladbah se je dvorana še dodatno napolnila, na odru se je zasedba vztrajno širila in razpoloženje pod odrom se je stopnjevalo; pozibavanje, ples in prepevanje publike se je razširilo na domala vso dvorano. Nastop se je odvijal dinamično v zmernem tempu, vrhunci so se vzpostavljali s prihodom na oder in predstavitvijo gostujočih glasbenikov. Slišali smo odlično izvedbo pretežno rockovskih avtorskih skladb (na albumu jih je štirinajst), ki se napajajo z izročilom bluesa, countryja, swinga iz dvajsetih let in funka ter rock and rolla iz sredine dvajsetega stoletja. Popularna glasba suženjskih in kasnejših medvojnih in povojnih generacij Afroameričanov in še kasneje napredne uporniške bele mladine ima še danes podobno moč, seveda s pristopom, kot ga izkazujejo samooklicani profesorji bluza. Če je bil blues izpovedna pesem žrtev izkoriščanja in rasizma, je bil rock and roll upor proti temu istemu zlu in rock emancipacija, zavedanje, da so družbeni odnosi lahko tudi drugačni.
Predstavitve prvenca niso vsi zdržali do konca. Vendar mislim, da ni nihče odšel predčasno. Po skoraj štirih urah muziciranja v prvi uri novega dne je dvorano Katedrala Centra za urbano kulturo Kino Šiška zapustila še zadnja četrtina najbolj vzdržljivih in veseljaških med vsemi drugačnimi, enakopravnimi in, upam, tudi emancipiranimi.
