Ljubljanska zasedba Prismojeni profesorji bluesa si je v dvanajstih letih obstoja, sploh pa v zadnjih petih, priigrala sloves vedno razpoloženih virtuozov. V tem času so napolnili tako Kino Šiška kot Križanke, kjer je bil štiriurni nastop posnet in je izšel na uro in pol dolgi živi plošči. A Prismojenci so v minulih dneh izdali novo ploščo. Ki je tokrat v slovenščini. Prejšnje tri so bile vse v angleščini, vključno s povezovalnimi teksti. Tudi po stilih so se razširili. Če je bilo na prejšnjih dveh ploščah slišati predvsem blues in stari r'n'b, je na novi plošči, ki nosi naslov Prismojeni, slišati rap, triphop, funk, psihedelični in simforock, disco. Še najmanj je bluesa.
Novost so tudi pevska večglasja in harmonije, ki znajo spomniti na vokalizacije iz časov Mladih levov ter še koga. Skladbe so druga drugi različne. Po dvanajstih letih obstoja so začeli snemati tudi spote. Zlatko Đogić, bobnar in vokalist, pravi: »Do sedaj še nismo imeli spota. Glasbe nikdar nismo povezovali z vizualijami, ta folk, ki nastopa v spotih in v teh belih sobah pada noter ter simulira, da igra, čeprav vsi vemo, da je playback, mi je bil pa beden. Zato tudi nismo posneli takega spota.« Spotov niti niso potrebovali. Čeravno so se razvijali sočasno z družbenimi omrežji oziroma njihovo rastjo, se je njihov sloves bolj kot na spletu širil od ust do ust. Kot informacija, ki jo je sogovornik težko zadržal, ker so ga prepričali in je širil glas o njih.
Na leto 160 koncertov
Imajo torej dovolj hecanja, zapuščajo ekskluzivne postfrikovske vode in se podajajo v občo estradno dirko? Julijan Erič, kitarska atrakcija zasedbe in nemara najbolj strasten kitarist v deželi tej kot tudi širše, pravi: »Nimamo začrtano, kaj početi. Počnemo, kar nam je všeč. Ne gledamo na to, da bi zadržali občinstvo, ki mu kaj novega ni všeč. Iskrenost, ki jo čutimo do glasbe, bi radi delili. In povedali, da smo tudi to, kar je slišati na tej plošči.« Đogić ga dopolni: »Rad bi, da si povsem odpremo prostor, da si lahko privoščimo kateri koli izraz.«
Z redkimi izjemami, kot je Marko Brecelj, so se poskusi bluesa v slovenščini praviloma končevali klavrno, na način »joe-koketiranja« na temo steklenice piva. »Če prevedeš besedila iz standardnih blues komadov v slovenščino, lahko izpadejo precej banalno, zato se tega nismo lotili, ampak so se napisala na novo in so bolj osebna,« pravi Erič. Čeravno imajo prostora za napredek še veliko, njihova slovenščina ni brez smisla, nedelujoča ali celo moteča. Nasprotno. V določenih skladbah, kot je psihedelični rock Srce, se lepo usedejo na vrhunsko vozečo inštrumentalno podlago. »Pa vendar ploščo končamo s počasnim bluesom, kar je na naši sceni, rekel bi, redka zvrst,« doda Aleš Uhan, klaviaturist, ki je nadomestil bratski odhod Mihe Eriča iz zasedbe.
Covid-19 in zaprtje lokalov prizadeva kompletno glasbeno sceno, a PPF se zdijo bolj prizadeti od drugih. Ker so posadka, ki res rada igra. Videl si jih lahko igrati marsikje. Od malih barov do velikih odrov, pa spet do malih napovedanih ali tudi nenapovedanih jam-sessionov, na katerih je bil predvsem Erič pripravljen sparingirati vsakomur. Zdelo se je, da tudi (ali še najraje) Jimiju Hendrixu, če bi vstal od mrtvih. Na leto so odigrali več kot 160 koncertov, kar pomeni koncert vsak drugi dan. »Igrali smo povsod. Mislim, da smo odprli rekordno število kafičev, ki so potem obratovali samo leto dni,« pove Đogić, ki tudi na plošči, kot v siceršnjem repertoarju zasedbe, poje večinski del repertoarja.
Tudi možnosti za igranje so bile vse večje. Igranje v živo se je vsaj v Ljubljani v zadnjih desetih letih zaznavno razmahnilo, za Prismojene pa itak velja, da so na večletni ljubljanski turneji. »Sam sem se leta 2013 preselil v Berlin in takrat se je dalo v Ljubljani igrati redkokje, ko sem prišel nazaj, pa sem naletel na povsem druge razmere,« pove Uhan, Erič pa pripominja: »Da, predvsem Prulček je pokazal, da se da delati tudi drugače, vendar pa sam v zadnjem času pogrešam jam-sessione, ki jih ni več oziroma so samo še jazz-sessioni.« Sedaj ni niti teh več. Kot vsega drugega.
Razkorak med generacijami
Tudi prestavljeni pomladanski koncert v Kinu Šiška, ki so ga kanili izpeljati konec tega meseca, je vnovič vprašljiv. Obenem prihaja zima. Dolga in hladna, bi rekli Suncokret. Spet nazaj na domače kavče in poskusi nastopov preko spleta? »Samo izkušnja živega koncerta je težko prevedljiva na video. To smo že počeli in zaradi okoliščin bomo počeli tudi naprej. Je tudi vprašanje izkušenj, ki jih bomo morali še pridobiti. Zahteva tudi drugo opremo, vpletena mora biti večja ekipa, nekdo, ki poskrbi za tehniko. Sicer načrtujemo nekaj. Del prostora za vaje prenavljamo v prostor z 'green screenom', tako da se bo dalo delati prenose v živo, vendar smo še vedno predvsem živ bend,« razloži Aleš Uhan. Pri čemer se postavlja dodatno vprašanje. Zakaj bi občinstvo potrebovalo takšne nastope. »Morda zato, ker te lahko sami utišajo, česar na koncertu ne morejo,« še doda klaviaturist.
A tudi če covid-19 izgine, je težko pričakovati, da bo vse tako, kot je bilo. Marsikdo bo vmes propadel. Začel živeti drugo življenje. Presedlal na gorsko kolo in prenehal hoditi ven. Pričakovati je, da se bo po vseh pandemijah zgodil izrazit razkorak med generacijami pred covidom-19 in po njem. Med tistimi, ki so se navadili življenja v predpandemičnih časih, in mladežjo, ki ga gradi v pandemičnih razmerah. »Mislim, da bo spet nastopilo udarništvo, ko bo treba na novo zgraditi kulturo. Jaz jo bom gradil tako. Ne boš si mogel izmišljati, ne bom šel igrat tja in tja. Če bomo hoteli nekaj imeti, bomo morali dati od sebe nekaj ekstra. Tako mi izvajalci kot občinstvo. To, da greš zvečer ven, je ekstra poteza. Morda se ljudje niti ne zavedajo, vendar to je ekstra, ker ti, ki hodijo ven, vzdržujejo sceno,« zaključi Zlatko Đogić.
