Kamišibaj (japonsko kami: papir, šibaj: gledališče) je malo, komorno papirnato gledališče, skozi katerega se pripovedujejo zgodbe ob slikah, ilustracijah. Te so vložene v majhen lesen oder, imenovan butaj, pripovedovalec oziroma kamišibajkar pa ob pripovedovanju menjava slike, ki zgodbo dopolnjujejo. Igor Cvetko je kamišibaj k nam prinesel z Japonskega, poskrbel za zagon izvirnih predstav, dal pobudo za ustanovitev društva in številnih regionalnih centrov, pred šestimi leti pa tudi nacionalnega festivala v Piranu.
Umetnost pripovedovanja
»V Sloveniji kamišibajev ne kupujemo, kot to počnejo na Japonskem, v večini Evrope in ZDA, kjer jih tiskajo, mi delamo svoje lastne, avtorske,« pravi Igor Cvetko. »Najprej je treba razmisliti o besedilu, ki ga lahko pripovedovalec sestavi sam, lahko pa priredi tudi ljudsko zgodbo. Potem si zgodbo nariše in nato s svojim kamišibajem stopi pred gledalce – v manjšem prostoru, parku ali na ulici. Ker je butaj velikosti risalnega lista, je namenjen gledanju od blizu, kot televizija. Prve predstave kamišibaja v Sloveniji so bile leta 2013 v okviru Pripovedovalskega festivala v Hiši umetnosti v Ljubljani, kjer se je na pobudo Gledališča Zapik zbralo nekaj lutkarjev. »Gre za specifično gledališko obliko, ki se dotika slikanice, spominja malo na strip, še najbližje pa je filmu, saj omogoča drzno kadriranje in premike likovnega toka,« pojasnjuje Cvetko.
Za kamišibaj se danes navdušujejo lutkarji, pedagogi, knjižničarji, vzgojitelji, terapevti, likovniki pa tudi že otroci v vrtcih, vse do študentov. »Na Pediatrični kliniki se skoraj vsak mali pacient sreča z 'zgodbico iz butaja', saj smo izobrazili tudi pedagoge, ki delajo z bolnimi otroki. Predstava kamišibaja vedno ustvari kiokan, kot Japonci rečejo posebni energiji, ki se pretaka med pripovedovalcem in gledalci. S tem ima neverjeten učinek na gledalca.
Pripoveduje se lahko na zelo različne načine,« nadaljuje Cvetko. »Otroške prstne igre, recimo Miška kaško kuhala, spadajo med najstarejše in po svetu najbolj razširjeno otroško izročilo. Dlan je svet in na njej se pri prstni igri 'zgodi' zgodba. Prsti so igralci in vsak od njih ima svoje mesto na tem svetu. Nihče ne more oditi, nihče ni iz njega izločen. To je za otroka dragoceno spoznanje in ponudi ga lahko preprosta petvrstična prstna igra. Lahko si z golimi prsti zaigramo 'lutkovno predstavo brez lutk', če pa prst oblečemo ali porišemo, dobimo preprosto prstno lutko. Ta postane del nas, jo oživimo. Odigramo lahko tudi zelo resne zgodbe.« Knjigo Veliko malo prstno gledališče, v kateri je priredil 14 ljudskih zgodb, za katere lahko otroci in starši skupaj izdelajo male prstne lutke in jih tudi uprizorijo, je napisal v dobrih treh tednih. »Lutke so v meni spodbudile tolikšno ustvarjalno energijo, da me je vodila kar sama,« se zasmeje.
Skrbnik kulturne dediščine
Najprej je Cvetko študiral violino, kar ni bilo nenavadno za sina uglednega opernega dirigenta in opernega direktorja Cirila Cvetka. Potem je doštudiral še kemijo, muzikologijo in postal etnomuzikolog. Petnajst let je delal na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ves čas pa je na terenu intenzivno zbiral otroško tradicijo. Potem je odšel na svobodo, izbral status mojstra za zaščito kulturne dediščine, lutke in lutkarstvo pa so sčasoma postali njegova največja ljubezen. Še vedno s soprogo skrbita za Gledališče Zapik, ki je namenjeno najmlajšim gledalcem, celo »pleničarjem«, v katerem so dve- in triletniki že skoraj »odrasli« gledalci.
V Slovenskem etnografskem muzeju, kjer je bil kustos, je uredil muzejsko glasbeno zbirko, še naprej delal na terenu, kar je prej na inštitutu najbolj oboževal. Zadolžen je bil tudi za maske, kar mu je bilo blizu, saj se je že prej poglabljal v zvok v povezavi s šegami in običaji. Postavil je tudi obsežno razstavo Zvoki Slovenije, od ljudskih godcev do avsenikov, ime slednjih pa zapisal z malo začetnico in s tem odprl vprašanje, ali je narodno-zabavna glasba tudi ljudska glasba. »Pravzaprav ni, hkrati pa vprašanje ostaja odprto,« pravi.
