Verjetno ni veliko mest v Evropi, kjer bi bile generacije otrok tako močno navezane na lutkovne predstave kot v Ljubljani. Vsem je skupno oboževanje Žogice Marogice, vsaka generacija otrok pa ima poleg tega še čisto svojo najljubšo predstavo. V sedemdesetih letih je bila to Sovica Oka, zdaj Zverjašček.
Najljubši lutkovni junak otrok iz dvajsetih let 20. stoletja pa je bil Gašperček, lik, ki ga z različnimi imeni pozna vsa evropska lutkovna tradicija, v Ljubljani pa so ga lahko najprej videvali na potujočih odrih ročnih lutk v Tivoliju. Dokler ni mesto končno dobilo prvega lutkovnega gledališča.
»Včeraj ob štirih popoldan se je vršila v Mestnem domu predstava Slovenskega marionetnega gledališča, ki pomeni vsekakor napredek pri nas in ga moramo z veseljem pozdravljati. Igrali so Prolog in Čarobne gosli z zelo lepim uspehom. Predstave se bodo nadaljevale ob torkih, četrtkih in petkih,« so zapisali v Slovencu 21. januarja 1920, dan po prvi predstavi Slovenskega marionetnega gledališča. Tri dni pozneje so v daljšem poročilu še dodali, da je »vsa stvar še v povojih in dvorana ni najbolj prikladna, saj je zaradi otrok težko v njej vzdrževati javni red in mir. Toda Gašperček Larifari bo ostal naši mladini v dolgem spominu.«
Vodja gledališča je bil Milan Klemenčič, prvi slovenski lutkar, ki se je po prvi svetovni vojni preselil iz Štorij pri Ajdovščini v Domžale. Naključno srečanje publicista Ivana Laha, slikarja Vena Pilona in lutkarja Milana Klemenčiča je pripeljalo do nastanka tega prvega (pol)profesionalnega lutkovnega gledališča. Pod okrilje jih je vzel Slovenski gledališki konzorcij, mesto pa jim je dalo v uporabo dvorano Mestnega doma, a so jo delili z več društvi, od ženskega do lovskega.
Uprizorili so 16 različnih predstav, ponovitev je bilo skupaj 105. Toda gledališče je delovalo le do leta 1924. »Glavni razlog je bil seveda denar. Sprva jim je konzorcij, ki je bil delniška družba, obljubljal veliko denarja, a je bil na koncu plačan le Milan Klemenčič, čeprav so bile predstave dobro zasedene, najbolj priljubljene so bile pogosto razprodane. A nikakor ne smemo pozabiti, da so bili vsi, ki so delali v tem gledališču, veliki entuziasti,« opisuje Matjaž Loboda, dramaturg in poznavalec zgodovine slovenskega lutkarstva.
Ko je zamrl oder v Mestnem domu na Krekovem trgu, so lutke živele na sokolskih odrih, najpogosteje v Narodnem domu in v Sokolskem domu na Taboru. »Sokolsko lutkarstvo je bilo predvsem gibanje, saj so gledališče razumeli kot zabavo in izobraževanje nadebudne mladeži ter širjenje narodnobuditeljske ideje,« ta del lutkarske zgodovine opiše Matjaž Loboda. Z drugo svetovno vojno so sokolski lutkarski odri nehali delovati, po vojni pa so jih nekaj obudili: »Spomnim se odra v Partizanu na Viču, tudi tam so po vojni uprizarjali lutkovne predstave,« se spominja Matjaž Loboda.
Marionete ob cerkvi
Toda že leta 1948 je bilo ustanovljeno Mestno lutkovno gledališče, z dvema dvoranama, ki se ju še vedno spominja marsikateri Ljubljančan. Marionetni oder je bil v dvorani tik ob Šentjakobski cerkvi na Levstikovem trgu. Oder z ročnimi lutkami pa je bil od leta 1951 v hiši ob Resljevi cesti, ki jo je imela v lasti plinarna. »Obe dvorani so namenili lutkam, ker uprizarjanje predstav z ročnimi lutkami in marionetnimi lutkami na istem odru iz tehničnih razlogov ni bilo mogoče,« je dvorani opisal Matjaž Loboda.
Prva marionetna predstava je bila Udarna brigada Antona Ingoliča, druga Martin Krpan, tretja pa Žogica Marogica. »Spominjam se prve predstave Žogice Marogice oziroma tedaj še Žogice Nogice. Bila je zelo priljubljena, tako kot pozneje Zvezdica Zaspanka. Dvorane so bile vedno polne,« se spominja Loboda. Tudi tedaj so že imeli zaključene dopoldanske predstave za vrtce in šole, predstave za izven pa ob četrtkih, sobotah in ob koncu tedna. Ob nedeljah celo po dve predstavi. »Ob sobotah zvečer pa so imeli predstave tudi za odrasle, recimo Čarobne gosli, ki so jih malce priredili za odraslo publiko,« še doda Matjaž Loboda.
Ta dva odra sta delovala do konca sedemdesetih let. Nekaj let je bilo Lutkovno gledališče Ljubljana brezdomno, dokler se ni leta 1984 vrnilo na kraj, kjer se je zgodba ljubljanskih lutk začela – v Mestni dom na Krekovem trgu.
