Lutkovno gledališče Ljubljana (LGL) je v lanskem letu pripravilo dvanajst premier, ponavljali so tudi 33 predstav iz preteklih sezon. Skupno se je na njihovih prireditvah zvrstil 112.801 obiskovalec. Toda prav v osrednji slovenski lutkovni ustanovi so večkrat deležni pritožb, da si nekaterih predstav skoraj ni mogoče ogledati, ker so nenehno razprodane. »Na žalost iz več razlogov ni mogoče, da bi ves čas igrali samo tiste predstave, po katerih je največ povpraševanja,« pojasni Petra Škofic iz LGL, »se pa trudimo ujeti pravo ravnotežje med uspešnicami ter svežo produkcijo, ki jo je seveda prav tako treba pokazati.«

Večne in nove prestave

Po njenih besedah bi lahko predstave, ki jih imajo na programu, razdelili v tri skupine. »Najprej je tu tako imenovani železni repertoar, torej znamenite uprizoritve, ki jih imamo na sporedu že dolga leta in jih občasno obnovimo, kot so recimo Sapramiška, Zvezdica Zaspanka ali Žogica Marogica. Povpraševanje po njih je večno, vendar jih ne igramo tako pogosto, saj moramo dati prostor tudi drugim predstavam.« Druga skupina so uspešnice iz zadnjih let, kot so na primer Zverjasec, Zverjašček ali Bi se gnetli na tej metli?, ki so prav tako večinoma razprodane. »A mi se načrtno posvečamo tudi projektom, kjer predstavljamo nove lutkovne tehnike, ter predstavam z zahtevnejšo tematiko; takšna je Račka, smrt in tulipan, ki nima tako visokih številk obiska, vendar je na festivalih prejela že vrsto nagrad.«

Zakaj ni torej več ponovitev? »Nismo samo med najbolj obiskanimi gledališči, v vrhu smo tudi po obsegu postprodukcije,« pove Škofičeva. »Imamo več odrov, toda vsi so nenehno zasedeni. Zasedeni so tudi igralci – ti imajo poleg nastopov v predstavah pogosto še vaje za nove produkcije, ki so zjutraj in zvečer.«

Pristavi pa, da se za uprizoritve, ki so razprodane, v zadnjem trenutku večkrat najde kakšno prosto mesto v dvorani, saj pogosto pride do odpovedi.

Omejujejo jih tudi stroški

Drugi pomemben producent lutkovnih predstav v Ljubljani je Mini teater, kjer se sicer enakovredno posvečajo tudi projektom za odraslo občinstvo. V lanskem letu so odigrali 265 predstav za otroke in na njih našteli več kot 26.000 gledalcev. Letno število premier je bilo lani rekordno, imeli so kar pet novih predstav, ob tem pa imajo živih še več kot 20 predstav iz prejšnjih let.

Tudi v Mini teatru je dvorana pogosto polna. »Razprodane so običajno predstave v zimskem času,« razloži direktor Robert Waltl. »Še vedno so najbolj gledane predstave po besedilih Svetlane Makarovič, na primer Pekarna Mišmaš in Sapramišja sreča, pa Zvezdica Zaspanka Frana Milčinskega, priljubljena je tudi klasika – Žabji kralj, Rdeča kapica, Volk in kozlički, tudi Trije prašički, med lanskimi premierami pa izstopajo Kakčeve dogodivščine

Lahko bi odigrali več ponovitev, toda stroški postprodukcije tega ne omogočajo. »Na žalost so stroški za igralske honorarje ter za tehnične in administrativne sodelavce, vključno z drugimi materialnimi stroški, kot sta elektrika ali ogrevanje, višji kot iztržek od vstopnic – celo kadar je predstava razprodana. Povedano drugače: vsakič, ko je na odru več kot en igralec, kar seveda velja za večino naših uprizoritev, je vsaka ponovitev, ki ni popolnoma razprodana, nova luknja v že tako strgani in vse manjši vreči subvencij, ki jih dobivamo od MOL in ministrstva za kulturo.«

Obenem Waltl opaža, da se v zadnjih letih zanimanje zmanjšuje, predvsem vrtcev in šol. »Prvi, velikokrat pa žal tudi edini kriterij za obisk predstave je nizka cena, ki pa razvrednoti trud, vložen v našo produkcijo. Če k temu prištejemo še dampinške cene javnih lutkovnih gledališč, ki jim država plačuje tako plače kot materialne stroške, postaja situacija za nas iz leta v leto bolj nevzdržna.« Redna cena vstopnic v Mini teatru je sicer osem evrov za odrasle in šest evrov za otroke, medtem ko je enotna cena vstopnice za predstavo v LGL pet evrov.

Samo ob koncih tedna

Redno so lutkovne predstave na sporedu tudi v Hiši otrok in umetnosti. Ta kulturni center za otroke in mladino, ki sta ga ustanovili Irena Rajh Kunaver in Jelena Sitar, poleg priprave lastnih interaktivnih izkustvenih predstav v sodelovanju s povezanima lutkovnima gledališčema Fru-Fru in Zapik ter še nekaterimi neinstitucionalnimi lutkovnimi skupinami ob koncih tedna pogosto ponuja klasične lutkovne predstave, enkrat na mesec pa tudi predstave kamišibaj gledališča.