Zanimivo se mi zdi, da ste številne lutke naredili posebej za razstave ali prostorske instalacije in niso bile nikoli uporabljene v predstavah.

Zame kot ustvarjalca niti ni večje razlike, ali delam lutko za gledališče ali za galerijsko okolje, saj se osredotočam zlasti na to, kaj bo sporočala in kako bo delovala v določenem pomenskem okviru. Res pa je, da ni kar vsaka lutka primerna za razstavo – nekatere so lahko na odru silno učinkovite, v galerijskem prostoru pa ne, saj ta zahteva močnejšo likovno razsežnost. In kadar se lotim razstave, se najprej posvetim samemu prizorišču ter dobro premislim, kaj bi se dalo v njem najbolje postaviti in kako, to pa potem upoštevam tudi pri izdelavi lutk.

Tudi sicer izhajate s polja likovne umetnosti. Kako vas je pravzaprav zaneslo v lutkarstvo?

Od nekdaj so me zanimale različne stvari. Že kot otrok sem denimo slikal, klesal maske iz lesa, nekoč sem poskusil sestaviti celo robota, ogromno sem bral, hodil v kino... Po študiju sem se med drugim ukvarjal z grafiko, ustvarjal nekakšne mehanične slike in kipe, malo me je vleklo tudi k filmu in gledališču; še danes so mi najbližji tisti gledališčniki, ki izhajajo iz polja likovnega, kot so na primer Robert Wilson, Jan Fabre ali Romeo Castelucci. Tudi sam najprej ugledam sliko nekega prizora, šele ob tej podobi me začne zanimati tudi z njo povezana tema, ki lahko preraste v predstavo.

V lutkovno produkcijo pa sem zašel bolj po naključju – zaposlil sem se kot oblikovalec lutk in scenskih zasnov v Lutkovnem gledališču Ljubljana, ker sem pač potreboval službo. Do takrat nisem še nikoli videl lutkovne predstave, razen enkrat v otroštvu na televiziji, vendar sem kaj kmalu ugotovil, da najdem v lutkah marsikaj od tega, kar me je že ves čas pritegovalo, čeprav mi takratni tip predstav ni bil preveč blizu.

V kakšnem smislu?

Šlo je za bolj literarno gledališče, ki je bilo namenjeno otrokom in se je trudilo biti všečno. To so bile uprizoritve raznih pravljic, močno vezane na besedilo, v njih pa so sodelovali pretežno dramski igralci, ki jih animacija ni nujno zanimala; lutke so bile pogosto bolj za okras, če tako rečem. Ni pa bilo predstav, ki bi izhajale iz lutke same in vseh njenih možnosti, ki bi namesto z zgolj besedami govorile z animacijo, vzdušjem, podobami – seveda pa za tako gledališče potrebuješ tudi igralce, ki jih to vznemirja in so se pripravljeni osredotočiti na lutko ter sebe umakniti v ozadje. Prav o tem pa sem razmišljal sam; želel sem si k izvirom lutkarstva, k tradicionalnim temam, ki so se brusile skozi stoletja.

Kako je v tem pogledu na vas vplivalo študijsko izpopolnjevanje v Pragi sredi 80. let?

Predvsem sem tam našel potrditev, da v takšnem razmišljanju nisem osamljen; tam je tradicija te vrste obstajala, postavljale so se stare zgodbe, skozi čas prilagojene za lutkovni medij, ki so bile polne arhaičnih, ljudskih, pogosto tudi grozljivih motivov in so odstirale neki popolnoma drug svet. V Pragi sem tudi naletel na tri stare češke igre, ki so se vrtele okoli krst, hudičev ter smrti; zazdelo se mi je, da bi se jih dalo dobro postaviti tudi na likovno in uprizoritveno sodobnejši način.

In tako je nastala kultna lutkovna predstava Napravite mi zanj krsto, prepolna grobosti in grotesknega humorja?

No, do njene uresničitve je trajalo deset let (smeh). Izdelal sem sceno, lutke, po zgodbi narisal strip, posneli smo celo kratki film, vendar se ni nobeno gledališče ogrelo za zamisel, da bi kaj takega postavili na oder. Naposled smo predstavo pripravili v okviru gledališča Konj, ki sva ga ustanovila z režiserjem Janom Zakonjškom, in to v sodelovanju s KUD Franceta Prešerna. Doživela je velik uspeh in izkazalo se je, da obstaja dovolj zanimanja za tovrstno produkcijo.

Sledile so še druge uprizoritve za odrasle, kot na primer Don Juan ali Kralj Ubu…

To je bila v bistvu serija, ki je sploh pokazala, da je mogoče delati tudi lutkovne predstave za odraslo občinstvo. Kot avtorju likovnih zasnov mi je bilo veliko do tega, da pri tem uveljavim različne lutkovne tehnike, od ročnih lutk in marionet do javajk ali avtomatov, pa tudi različne kombinacije teh tehnik v isti predstavi. Vedel sem, da je mogoče z lutkami narediti skoraj vse, in zanimalo me je zgolj, kateri način bi bil najbolj primeren za določeno temo. S tovrstnim raziskovanjem sem nadaljeval tudi potem, ko sem začel režirati, denimo v triptihu, ki sem ga med letoma 2001 in 2003 pripravil v Cankarjevem domu – v predstavah Zbogom, princ po drami Michela de Ghelderoda ter Peskar in Svetnik Krespel po E. T. A. Hoffmannu.

Skozi omenjeno trilogijo je bilo mogoče opaziti tudi estetski premik: če je bila za podobo vaših zgodnjih predstav značilna poudarjena ekspresivnost lutk, ki je izrazito določala vzdušje in tematiko predstave, ste tu začeli prehajati k bolj abstraktnemu, elementarnemu, k čistim, preprostim linijam figur, nepobarvanim materialom, ki so za vaše delo značilni še zdaj.

Do tega premika je začelo prihajati že prej, res pa se je skozi te uprizoritve nekako dovršil. Postopoma sem začel opuščati kostume, vse bolj sem se osredotočal na tehnologijo, ki sem jo želel narediti čim bolj vidno; sčasoma sem spoznal, da lahko lik in čas dogajanja določim tudi brez zunanjih obeležij ter da lahko iz odnosa, ki ga med seboj vzpostavljajo različni materiali, iz njihovega notranjega zvena, dosežem še močnejše učinke kot z barvo ali drugimi izrazitimi sredstvi. Predstave sem tako polagoma čistil vsega, kar se mi ni zdelo nujno potrebno. Nemci na primer razlikujejo med lutkovnim gledališčem in gledališčem figur – sam nedvomno bolj spadam v slednjega.

Verjetno pa se pri tem soočate tudi s produkcijskimi in finančnimi omejitvami?

Predvsem likovna umetnost je zelo slabo podprta; v tem pogledu imam srečo, da delam tudi v gledališču. Razstavo za neko javno financirano galerijo lahko pripravljam dve leti, vendar jo v resnici delam na lastne stroške, saj je honorar res nizek in celo morebitne pomočnike moram plačati sam. Za predstavo pa dobim povsem spodoben honorar, plačani so tudi vsi sodelavci, seveda pa so tudi tu številne omejitve, od finančnih do časovnih. Če imaš za vaje na razpolago malo več kot mesec dni, je jasno, da moraš imeti predstavo skoraj v celoti zamišljeno in pripravljeno vnaprej, lutke pa že izdelane – ne morem si privoščiti, da bi se tri tedne pred premiero glede česa premislil ali ugotovil, da bi potreboval še pet dodatnih lutk.

Zato si že od nekdaj želim, da bi imel neke vrste studio, v katerem bi skupaj z igralci in drugimi sodelavci na daljši rok preizkušal in razvijal razne zamisli. Seveda pa bi to zahtevalo znatna sredstva; lutkovne predstave že tako niso poceni, še veliko dražje in zamudno pa je, če hočeš v njih uporabiti kake bolj zapletene mehanizme. Skratka, če bi hotel uprizarjati svoje sanje, bi bilo to precej drago, niti ne vem, kje bi mi sploh ponudili možnost za to (smeh).