Nemčija kot poraženka velike vojne po tedaj veljavnih pravilih niti ni imela pravice do članstva, to pravico so članice društva zaradi kapitalizmu škodljivega boljševizma odrekle tudi Rusiji oziroma Sovjetski zvezi, prisotnosti ZDA v pisani druščini pa enostavno niso želele. Ko so v Društvu narodov vendarle spoznali nesmisel izločevanja posameznih držav, ki je bilo seveda nasprotno ideji o povezovanju držav za zagotavljanje večnega miru, so se marca leta 1926 na plenarnem zasedanju v Ženevi začeli pogajati o članstvu Nemčije. Pogajanja so bila trda in zaradi nasprotovanja nekaterih držav, zlasti Brazilije in Španije, niso obrodila sadov. Po daljšem razmisleku in zmehčanju nekaterih stališč so Nemčijo vendarle sprejeli jeseni istega leta. Toda njeno članstvo v mirovni organizaciji ni trajalo dolgo, saj je iz nje izstopila že leta 1934, ko je bila v Društvo narodov sprejeta Sovjetska zveza.
Kriza Zveze narodov še ni rešena.
Ženeva, 15. marca. (Izvirno.) Situacija je v svojih temeljih še popolnoma nejasna.
V soboto zvečer je bilo na tajni seji Sveta sklenjeno, da pride v torek pred plenum Zveze narodov vprašanje vstopa Nemčije v Zvezo. Če pa pride tedaj tudi do rešitve, je le malo upanja. Po pravilih Zveze mora biti namreč vsako vprašanje rešeno najprej v Svetu in šele potem sklepa o njem plenum Zveze. Če se torej do torka ne doseže sporazum v Svetu in če do tedaj Nemčija na sporazum ne pristane, potem ne preostane nič drugega, ko da skupščina Zveze narodov izvoli komisijo, ki mora vsa sporna vprašanja proučiti ter predložiti svoja poročila in predloge prihodnji skupščini Zveze narodov. Zasedanje Zveze narodov bi se v tem slučaju preložilo na jesen.
Narodni dnevnik, 15. marca 1926
Položaj v Ženevi še vedno na mrtvi točki.
ŽENEVA. 15. marca. Proti pričakovanju nista niti sobota niti nedelja prinesla nikake odločitve in tudi današnji dan je potekel neodločeno. Pričakovati je, da bo jutrišnji dan važnejši. Pomenljivo je, da so Španska, Brazilija in Švedska odnehale od svojih zahtev, s čemer je nastopilo olajšanje in so se začeli pojavljati bolj rožnati glasovi. Položaj pa je za Društvo narodov slej ko prej kritičen in na Nemčiji leži še vedno težišče vse nevarnosti.
Tabor, 17. marca 1926
K neuspehu v Ženevi.
Po desetdnevnih razpravah in pogajanjih so zastopniki držav v Ženevi uvideli, da položaj še ni dozorel, da je treba še razčistiti veliko vprašanj, preden bo mogoče govoriti o sprejemu Nemčije v Društvo narodov in ugoditi željam drugih držav, ki so smatrale ta trenutek za najbolj pripraven, da dobe tudi odločilna mesta v svetu Društva, ali pa si vsaj zagotove druge koncesije.
Nemški zastopnika so se držali mrtvih črk lokarnskih pogodb in z njimi združenih zagotovil, da Nemčija takoj po sprejemu Društva dobi mesto v svetu in to brezpogojno. Nemčija je v Locarnu dobila to brezpogojno zagotovilo. V Ženevi pa so se oglasile države, ki jih locarnske pogodbe malo ali pa nič ne brigajo in so rekle: »Glasujemo za Nemčijo, če vsi drugi glasujejo za nas.« Poljska se je postavila na stališče, da je v Locarnu sicer obljubila Nemčiji svoj glas, toda nič se ni zavezala, da zase ne bo v Ženevi zahtevala iste ugodnosti, kakršno dobi Nemčija. (…)
Tako izgleda zunanji potek in žalostni konec zadnje ženevske konference. Malo tišje pa se pripoveduje, da so bili še drugi vzroki, da so se diplomati sicer »v najlepši slogi« pa vendar brez uspeha razšli. V Locarnu je Briand obljubil Nemcem, da bodo dobili tudi del svojih kolonij nazaj. Ne sicer v last kot kolonije, pač pa mandat nad delom bivših afriških nemških kolonij. Luther in Stresemann sta opozorila v Ženevi tudi na to obljubo. Tedaj je vstala Italija proti. Italija, ki ima s svojimi kolonijami samo križe in izgube in je v Versaillesu odšla v tem vprašanju praznih rok, je poudarila, da je ona sedaj prva na vrsti, da dobi mandat nad kolonijami, ki bi se morebiti ponovno dodelile. (…)
Slovenec, 18. marca 1926
Nemčija v Društvu narodov
V Ženevi so temeljito popravili pogreško marčnega zasedanja Društva narodov. Nemčija je postala sedaj član Društva narodov in stalen član njegovega Sveta. S tem je zaključena važna faza mednarodne politike in prekoračeno najopasnejše mesto na potu zbliževanja razprtih evropskih narodov. Velika govora, ki sta jih imela pred forumom zastopnikov večine svetovnih držav Stresemann in Briand, sta zaključek tega znamenitega dogodka.
Uspeh se niti ni plačal predrago, vsaj ako upoštevamo, kako pesimistično se je premotrivala situacija pred pol leta. Brazilija je izstopila iz Društva narodov in Španija ji sledi; ni sicer podcenjevati teh dveh držav, ali vendar njiju odstranitev pomeni vse kaj drugega, nego ako bi storila isto ta ali ona od večjih evropskih držav, ki so angažirane v zapadno-, srednje- ali vzhodnoevropskih problemih. (…)
Sedaj stopa v krog Društva narodov država, ki ima v mnogih bistvenih vprašanjih svetovne politike drugačne interese nego dosedanje vodilne velesile in njihovi prijatelji.
Slovenski narod, 17. septembra 1926
Sprejem Nemčije v Društvo narodov.
Ta dan so nemški delegati prvič prisostvovali zasedanju. Nemški in francoski zunanji minister (dr. Stresemann in Briand) sta nato podala svečane izjave, ki so izzvenele v geslo: »Nikdar več vojne! Po vsem svetu naj za vedno zavlada mir in sprava! Spori naj se izravnajo prijateljsko!« Ako se v dejanjih izkaže odkritost teh besed, ki so po vsem svetu vzbudile navdušenje, tedaj zares stopamo v novo dobo svetovnega miru.
Domovina, 17. septembra 1926
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
