Pred pretrganjem pogajanj?
Santa Margherita Ligure, 9. novembra ob 11. uri 20 min. — Namesto sestanka delegatov je danes ob 10. uri predpoldne šef Sforzovega kabineta dostavil Vesniču in Trumbiču nore pogoje v smislu instrukcij, sprejetih sinoči iz Rima.
Tudi novi pogoji so zelo težki za našo zapadno mejo, kakor tudi glede Reke, Dalmacije in otokov, torej na celi črti! Naši delegati so se predpoldne sestali na posvetovanje o teh pogojih. Nadaljnja konferenca z Italijani je bila odložena za danes na 5. uro popoldne. Med našimi vlada vsled nepopustljivega držanja Italijanov zelo nepovoljno razpoloženje.
Računati je treba z verjetnostjo, da se pogajanja razbijejo.
Jutro, 10. novembra 1920
Naša delegacija le popolnoma kapitulirala pred Italijani in sprejela vse njihove zahteve.
Italijani obdrže celo zasedeno ozemlje, umaknejo se samo na malem koščeku pri Logatcu. Na Kranjskem dobe celo več, kot dovoljuje londonski dogovor, ker imajo tudi Postojno. Dalje obdrže na Notranjskem preko londonskega pakta gorovje Snežnik. (…)
Straža, 12. novembra 1920
Darovani.
Toliko gorja ima za seboj naš slovenski rod, da se nam zdi, da niti danes ni potrebno, da bi z obširnimi besedami opisovali svojo nemo bolest.
Saj stvar je bila itak odločena že pred dobrim časom. Politične metode naših iskrenih državnikov so mogle slepiti le ljudi, ki vsled svojih vsakdanjih težav niso imeli priložnosti, da bi se bili zazrli v obraz naših diplomatskih tarekistov. Santa Margherita Liguro je samo poslednja formaliteta mešetarije med Rimom in Beogradom. In v tej mešetariji se je mlela naša slovenska zemlja. (…)
Jugoslavija, 12. novembra 1920
Demonstracije v Ljubljani in Zagrebu.
Vesti o rapallski katastrofi so se razširile po Ljubljani tekom popoldneva. Vplivale so naravnost uničujoče. Naša javnost je bila pripravljena na žrtve, ni pa niti slutila, da bodo te tako ogromne, težke in tako – sramotne. Zato je bilo vse prepadeno, ogorčeno. Po ulicah so se zbirale vedno večje gruče, ki so dajale glasno duška svojim čustvom, dokler se niso razvile burne demonstracije. Množica je vzklikala proti Italiji, pa obsojala obe vladi, ljubljansko in beograjsko, in zlasti našo delegacijo, ki je tako sramotno kapitulirala.
Jugoslavija, 12. novembra 1920
Kapitulacija v Santi Margheriti.
Ljubljana, 11. novembra. Slovenec nima sreče. Kar mu da, vse mu vzame usoda spet. Žlahtna cvetka svobode nas je osrečila leta 1918., zdaj so oveneli in odpadli najlepši nji listi. Hvaležni smo zanjo, a danes nas boli srce bolj nego kedaj v suženjstvu. Naše mile Gorice ni več, Soča z vsem svojim območjem je zasužnjena ptica v kletki, naš ponosni Kras mora trpeti zaničevano laško trobojnico, naš predobri rod v Istri mora še naprej čakati na svobodo. Naš Trst je obsojen v uboštvo. Italija je zmagala. Kakor v vseh vojnah, je ta država iz vojaških neuspehov prinesla diplomatsko zmago. (…)
Jutro, 12. novembra 1920
Robske duše.
Dokument sramote in ponižanja je podpisan.
Zadnji, morda še kje skriti upi so padli v vodo, nezavestna nada na čudež v zadnjem hipu se je izjalovila. Vesnič, Trumbič in Stojanovič so onečastili pečatnik naše države, ko so ga pritisnili na žalostno listino. Svoja imena so ovekovečili s herostratsko slavo, ko so jih podpisali pod našo obsodbo.
A tega še ni dovolj. Sramote in ponižanja mora biti še več. Od gnusa in jeze bi kleli in jokali, ko prejemamo poročila o ostudnem samoponižanju naših delegatov. (…)
Ministrski predsednik Vesnič se je že poprej lakajsko klanjal vsemu, kar le količkaj diši po »zaveznikih«, zdaj pa je prekosil samega sebe. Naša delegacija je sprejela, morda morala sprejeti laške nesramne in izzivajoče mirovne pogoje. Zato se je ponižal gospod Giolitti in se pripeljal v S. Margherito, dočim poprej naših ljudi ni niti pozdravil. In naš ponosni Vesnič ga je ponižno pričakal na kolodvoru in ga »prisrčno pozdravil«. Pozdravljal je človeka, ki je cinično pogazil našo narodno čast, pogazil naše narodne svetinje. In govoril o zadovoljstvu, veselju, prijateljstvu. (…)
Jugoslavija, 13. novembra 1920
Naša delegacija se opravičuje
S. Margherita. 11. nov. (Zakasnelo.) Naši delegati so podali novinarjem tole obrazloženje o vzrokih, da so sprejeli italijanske pogoje: Pristali smo na italijanske zahteve, ker je potrebno, da dobi naša država svoje meje. To je zahteval tudi naš zunanji in notranji položaj, radi česar je bilo potrebno, sprejeti to veliko in nenavadno žrtev. Treba je, da del našega naroda, ki smo ga izgubili, sprejme to žrtev radi blaginje vse naše države. (…)
Slovenski narod, 14. novembra 1920
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
