Svet je izgubil Churchilla

V nedeljo, v devetdesetem letu, je ugasnilo življenje enega največjih državnikov naše dobe. – Winston Churchill se je deset dni boril s smrtjo kakor vojak na fronti. Ves svet je z največjo napetostjo prebiral poročila o njegovem boju. (…)

Leta 1940, ko je Nemčija napadla Holandijo, Belgijo, Francijo, je prišla njegova ura. Stari premier Chamberlain je odstopil, predsednik je postal 65-letni Churchill. Od ust do ust je šel glas: »Winston is back« – Winston se je vrnil. In Churchill je bil kos situaciji, vedno je svaril pred nemško nevarnostjo.

Bil je vedno proti vojni, zdaj je živel samo za zmago. Pod obrambnim ministrstvom je imel bunker, kjer je delal in delal. Toda Churchill je tudi v teh napetih trenutkih angleške zgodovine ohranil svoj stil življenja. Ni se odrekel ne cigari ne alkoholu – vendar je bil duša in motor odpora. (…)

Dolenjski list, 28. januarja 1965

Slovo od Winstona Churchilla

Zadnji boj Winstona Churchilla se je končal v nedeljo zjutraj, in čeprav so bili vsi pripravljeni na to novico, ker pač ni bilo nikakega upanja, da bi si mogel veliki, že nad 90-letni državnik opomoči od možganske kapi, ki ga je zadela 15. januarja, je njegova smrt vendarle pretresla svet, tako kakor še nobena po umoru predsednika Kennedyja v novembru 1963. Kakor je bil Kennedy za Ameriko poosebljen simbol mladosti in zagona proti novim ciljem, tako je bil Winston Churchill za Anglijo simbol poguma in odporne sile, ves svet pa je videl v njem enega največjih državnikov našega časa, človeka, ki je več kot enkrat odločilno posegel v sodobno zgodovino sveta. Nedvomno pa je Churchill ena največjih, če ne sploh največja osebnost angleške zgodovine. (…)

Bil je prvi, ki je vrgel v ozračje od vojne raztrgane in duhovno opustošene Evrope idejo o združeni Evropi, idejo, ki se je takoj prijela in začela bujno poganjati, že takrat smo zavidali angleški narod za takega državnika in demokratičnega voditelja. (…)

Ta njegov pogum je potegnil vse za seboj in budil ponos in zaupanje v britanskih ljudeh. Hitler se je začel obotavljati – in ni napadel. Zakaj ne, je zgodovinarjem še zdaj uganka. Toda rešitev te uganke je gotovo Churchill in tisto, kar je znal vzdramiti v angleškem narodu v najbolj tragični uri njegove zgodovine. (…)

Novi list, 28. januarja 1965

Te dni po svetu

Veliki britanski državnik in nekdanji ministrski predsednik Winston Churchill je v nedeljo umrl v enaindevetdesetem letu, s čimer se je, kot je zapisal neki britanski časnik, končalo eno obdobje britanske zgodovine. (…)

Predsednik Tito je v izjavi za britansko radijsko družbo BBC povedal, da je »Anglija imela nemalo velikih državnikov v svoji zgodovini, vendar pa je redko kdo zapustil v vsem svetu vtis tako odlične in velike osebnosti«.

Trikrat se je jugoslovanski predsednik sestal z velikim pokojnikom. Prvič se je to zgodilo v času, ko je v Evropi še divjal boj proti nacizmu v svoji poslednji fazi. Predsednik Tito je 12. avgusta 1944 kot maršal Jugoslavije odpotoval v Neapelj. »Čeprav so bili najini pogledi politično in ideološko diametralno nasprotni, je bilo že najino prvo srečanje odkrito, pristno in prisrčno,« je rečeno v izjavi. Predsednik Churchill si je pričel z jugoslovanskim predsednikom dopisovati že pred tem sestankom in je dobro vedel, kdo se pravzaprav bori v Jugoslaviji proti okupatorju. (…)

Zadnje srečanje sodi v čas, ko je britanski premier potoval z jahto Christina po Sredozemskem morju in se je zaustavil v Splitu kot gost predsednika Tita in njegove soproge (14. julija 1960). Premier Churchill je tedaj sicer obljubil, da bo prišel še za daljši čas, vendar obljube ni izpolnil.

Tednik, 29. januarja 1965

Pogreb Winstona Churchilla

V soboto 30. januarja so ob veliki udeležbi ljudstva in uradnih predstavnikov iz skoro vseh držav na svetu pospremili na zadnjo pot truplo velikega državnika Winstona Churchilla. Poročajo, da tako veličastnega pogreba ni že dolga desetletja videl London. (…)

Poleg britanske kraljice Elizabete so se pogreba udeležili skoraj vsi evropski kralji. Republike so zastopali ministri in druge visoke osebnosti. Italijo n. pr. minister Andreotti, Jugoslavijo predsednik ljudske skupščine Edvard Kardelj, Francijo pa sam predsednik De Gaulle.

Pogrebne svečanosti je prenašala evrovizija v povezavi z ameriško televizijo preko umetnega satelita. Računajo, da je pogreb spremljalo okrog 350 milijonov gledavcev na televizijskih zaslonih. (…)

Tako se je zaključila življenjska pot velikega britanskega sina, ki je domovini posvetil svoje največje sposobnosti. Čeprav je izšel iz stare plemiške rodbine in je v svojem življenju dosegel najvišja mesta in časti, je v svoji skromnosti želel počivati na vaškem pokopališču za cerkvijo sv. Martina v kraju Bladon, blizu svoje rojstne hiše v Blenheimu, v kateri je po lastnih izjavah sprejel svoje najvažnejše življenjske odločitve.

Katoliški glas, 4. februarja 1965

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si