Pobudo zanj je leta 1907 dala Američanka Marie Jarvis, uradno pa ga je ameriški kongres priznal leta 1914, ko je materinski dan, praznoval se je 15. maja, postal uradni državni praznik. Praznik se je kmalu uveljavil tudi v Evropi, a ga je v času med obema svetovnima vojnama večina evropskih držav prestavila na 25. marec. Ponekod danes 15. maja praznujejo dan družine. Tako imenovano žensko vprašanje je v 19. in zlasti v prvi polovici 20. stoletja pogosto polnilo časopisne stolpce. Pisci so v svojih člankih odpirali teme o tem, kaj se za ženske spodobi in kaj ne, katera dela zanje niso primerna, kako naj se obnašajo do svojih mož in podobno. V začetku 20. stoletja je bilo veliko črnila prelitega v zvezi z vprašajem volilne pravice žensk, ki jo je začelo priznavati vse več svetovnih držav. Kot zadnja v Evropi je bila to Švica, ki je ženskam priznala volilno pravico šele leta 1971.

Kako misli neka žena o ženskoj emancipaciji

Američanka, Miss Ema Webb ni dolgo, kar je v Brooklynu govorila o »pravem ženskem viteštvu«. Rekla je: (…) »Žena možu vsaj toliko gospoduje, kolikor mož ženi. Vesoljni svet ga nima krepkejšega vladarja od žene, ako hoče. A treba je, da gospoduje s krotkostjo in ljubeznjivostjo. Hoté li žene dobiti še večjo oblast, nego jo imajo že zdaj, ko je malo ne brez meje? Do te oblasti jih ne povzdigne udeleževanje javnih zborov, nego z njim utegnejo izgubiti še to, kar že zdaj imajo. Z volitvenim listom ne bode žena možu nikoli tako zapovedovala, kakor mu zdaj s čarobno žensko ljubeznjivostjo.« (…) – Miss Ema Webb je resnico bolje zadela, nego vsa druga, o tej stvari pevajoča in modrujoča Evropa in Amerika.

Slovenski narod, 16. novembra 1869

Ženske smejo po dovolitvi kupč. min.

biti uradnice pri telegrafičnih postajah s polno dnevno službo, vendar samo žene ali sorodnice tel. uradnikov in izmed teh samo take, ktere imajo dovoljenje za opravljanje telegrafične službe. Zraven tega mora biti voditelj dotičnoga urada porok za natančno opravljanje del. Take telegrafistinje dobe po 20 do 25 gold. plače na mesec.

Slovenski narod, 18. novembra 1871

Admiral Togo o ženskem vprašanju.

Slavni japonski admiral Togo, ki je na svojem potovanju okoli zemlje prišel v Ameriko, je bil intervistiran od nekega časnikarja o ženskem vprašanju. – Na vprašanje, ali je privrženec ženske emancipacije, je odgovoril: »Nikakor ne. Menim namreč, da žena, ki odvrne svojo brigo od gospodinjstva in jo posveti drugim stvarem, mora škodovati svoji rodbini. Že verujem, da je žena sposobna tudi za višjo izobrazbo, mislim pa, da je njena najvišja izobrazba v tem, da se pokaže kot dobra gospodinja. Njene najvišje dolžnosti so, da rodi narodu zdrave otroke in dobre državljane. Pri vas v Ameriki ni razlike pri vzgoji obeh spolov, to je posledica gospodarskih razmer, ki tirajo ženo, da konkurira z moškimi. Pri nas tega ni. Naše žene so dobre gospodinje in skrbne matere naših vojakov, ki jih pošiljajo na bojišče z isto hrabrostjo, s katero gredo oni sami v boj. V tem žena vedno lahko pokaže svojo duševno jakost in svojo domovinsko ljubezen.«

Jutro, 26. septembra 1911

L. 2025 bodo žene finančno obvladale Ameriko.

Glasom statistike ameriških bank so tamošnje žene na tem, da bodo kmalu imele v rokah večino premoženja. Število žen v vrsti milijonarjev je že enako onemu moških. Žene imajo večino akcij ameriških družb. Ako bo to šlo tako naprej, bo l. 2025 ogromna večina narodnega premoženja Amerike v rokah žen.

Mariborski Večernik »Jutra«, 27. januarja 1930

Klub proti hudim ženam

V Liverpoolu je bil ustanovljen en že pred leti klub, za katerega razen policije in članov nihče ni vedel. Nedavno je pa javnost zvedela, kakšen je ta klub in kakšne cilje ima.

Okrog 500 liverpoolskih zakonskih mož je sklenilo organizirati se in začeti boj za svoje pravice proti ženam. Bili so večinoma možje, ki niso mogli več prenašati tiranije svojih boljših polovic. Cilji kluba so bili zelo plemeniti. Zakonski možje in sploh vsi moški naj bi se emancipirali od žensk tako, da bi občevali z njimi samo poslovno in uradno, kolikor je to potrebno. (…) Klub deluje zelo agilno. Svoje člane podpira kolikor se da in če kateri brez dovoljenja ponoči izostane, se klub pobriga, da pride brez večje nezgode domov. Z vsakim takim grešnikom gre član kluba, katerega naloga je pomiriti razjarjeno ženo in preprečiti morebitne hujše posledice moževega nočnega izleta.

Slovenski narod, 1. marca 1930

Žena pod komunizmom

RAZLIKE SPOLA NI VEČ

Razlike spola ne vpoštevajo v nobenem oziru. Jasno je, da navadno žena ne more dvigati istih bremen ali izkopati iste množine premoga kot moški; po sovjetskem tolmačenju enakopravnosti pa mora zato ali manj zaslužiti ali pa delati večje število ur. V sovjetskih podložniških državah se dogaja isto, ker vlada zaradi silne industrijalizacije in povečanja oboroženih sil veliko pomanjkanje delovne sile. (…) Starši, zdravniki in celo lokalne oblasti so odločno proti tej invaziji žen v rudnike, kamnolome, pristanišča: krilatica, da je komunizem »odprl ženam pota, ki jih jim je do zdaj zapirala kapitalistična družba«, ne prevara več nikogar. (…)

Katoliški glas, 14. februarja 1952

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si