»Ko opravim maturo, bom star/-a 19 let, pa se zdi, kot bi le štiri leta dlje hodil/-a v osnovno šolo.«
»Vse življenje se že učim o splošnih zadevah, na pamet znam formule, letnice in slovnico treh jezikov, pa vendar se po končani gimnaziji počutim izgubljenega/-o v podjetniškem svetu.«
»Vsega praktičnega se moramo naučiti sami.«
»Je pošteno, da gimnazijci, kot mladi intelektualci, v šoli ne prejmemo niti osnov samostojne življenjske poti? Konec koncev si tudi kot znanstvenik lahko podjetnik.«
»Res je, da smo usmerjeni v splošno znanje širokega nabora, pa je vendar to razlog, da nimamo možnosti delovne prakse in s tem življenjskih izkušenj?«
To je le nekaj vsakodnevnih izjav, ki jih je slišati med gimnazijci, bodisi po hodnikih šole ali pa v pogovorih ob popoldanski kavi. Mladim ni vseeno. Svet gre naprej, spodbuja inovativnost in išče posameznike, ki s svojimi idejami izstopajo. Pa tudi to je treba znati, ideja sama ne bo dovolj. Morda je tema na naši šoli bolj pogosta, kar bi šlo pripisati družbi srednje ekonomske šole, s katero si gimnazijci delimo prostore. Vsem je jasno, da nas potrebno znanje čaka v nadaljnjih letih izobraževanja, pa tudi, da moramo za to v največji meri že prej poskrbeti sami. In tako rezultati ankete, ki smo jo izvedli na naši šoli med enakovrednim deležem ekonomskega, predšolskega in gimnazijskega oddelka dveh najvišjih letnikov, ne presenečajo.
Večina dijakov je vprašanju, ali so že kdaj razmišljali, da bi postali podjetniki, pritrdila. V največji meri za tem stremijo predvsem zaradi svobodnejšega načina dela in denarja. Dvome o trdnosti teh odgovorov razbije naslednje vprašanje, ki sprašuje ravno obratno. V podjetniške vode ne bi zašli zaradi tveganja, odgovornosti, nekateri pa tudi ne, ker menijo, da v tem enostavno ne bi našli veselja.
S pomočjo česa si oblikujejo lastna mnenja, je seveda različno od posameznikov. Vplivajo nanje mediji? Starejši, ki se spominjajo socializma, komunizma? Idealisti, ki sanjajo o izenačenju pripadnikov človeške vrste, čeprav je bila ta že od samega začetka hierarhično oblikovana? Kakšne so njihove predstave o podjetnikih?
Večina ljudi, ne le mladih, se še danes oklepa stereotipa, besedo podjetnik takoj povežejo z nekim brezčutnim pohlepnežem, morda tajkunom, tako kot je v javnosti tudi največkrat predstavljeno. A podjetniki pripadajo široki skupini ljudi. Z besedo označimo tako nekoga, ki prodaja sladoled na ulicah mesta, kot tudi tiste, ki držijo niti sveta. Skupno jim je le, da s svojim delom proizvajajo kapital, kako se do njega dokopljejo in v kakšne namene ga porabijo ali vlagajo naprej, je druga pesem. Podjetništvo so pač prostrane vode, v katerih plavajo začetniki, laiki, borci za kruh s profesionalci, ki jim gre to najbolje od rok. Plavajo ljudje vseh strok, različnega znanja, različnih vrednot, načel, različnih sanj in ciljev. Zato tu nikakor ne gre posploševati.
Preseneča me dvoje. Odgovori na vprašanje, ali se podjetnik že rodi ali šele naredi, sploh niso bili tako enostranski. Več kot tretjina jih predpostavlja, da je ob rojstvu že precej danega in določenega. Res je, da mora podjetnik imeti značaj, odlikovati ga morajo predvsem vztrajnost, delavnost, odrekanje in volja po nadaljevanju. Tako kot se vse osebnostne lastnosti izoblikujejo skozi odraščanje in kasneje spreminjajo z družbo in položajem vsakdana, je vsak posameznik različen in tako tudi ni vsak primeren za vsako delo ali položaj. To pokaže čas, ki odstira svoje poti.
Kljub vsem dvomom, vsem talentom, umetnikom, športnikom, zagrizeni želji po raziskovanju znanosti pa bi večina dijakov od ponujenih možnosti, ki bi bile v predpostavki v vseh pogledih popolno omogočene, izbrala kariero podjetnika.
Morda še razlog več, da se stopi v korak s časom, vsaj malenkostno spremeni šolski sistem in mladim ponudi več, se jim stopi naproti.
