Vera je ljudi pomirjala, predvsem pa tudi povezovala. A ker vsi na svetu niso živeli na enem mestu in ker so si mnenja posameznikov včasih nasprotovala, so nastala različna prepričanja in s tem različne religije. V posamezni skupini so se čutili pripadnike nečemu, kar jim je dajalo občutek povezanosti ter varnosti.
Tudi danes je zagotavljanje teh dveh potreb nujno za normalen otrokov razvoj od samega rojstva naprej. Zavetje mu predstavlja družina, saj ve, da je to njegov dom, da se nanjo lahko zanese. A starejši ko smo, bolj se navezanost zmanjšuje in s tem tudi to zavetje počasi izgublja poglavitno nalogo. Tako kot se naučimo jezika in vedenjskih vzorcev, tako tudi pomen vere, če ga osvojimo v rani mladosti, v nas za vedno ostane.
Otroci že od malih nog starše opazujejo in posnemajo in prav tako nezavedno prevzemajo prepričanja določene vere. Z odraščanjem pa vedno bolj poglabljamo in utrjujemo »svoja« prepričanja ter jih včasih tudi spreminjamo, saj skozi socializacijo pridobivamo informacije o drugačnih pogledih na svet, kot smo ga bili naučeni doma. Otroci družin, ki so že od nekdaj predane določeni veji verovanja in posledično tudi vrednotam in dolžnostim, ki jih ta prinese, kot mladostniki še vedno delujejo v skladu z njimi, a vendar je vedno več mladih, ki z leti uberejo drugačno pot. Nekateri se določeni veri preprosto odrečejo.
Danes je med mladimi močno prisoten trend izstopanja. V preteklosti je bila črna ovca tista, ki je nastradala, danes pa iščemo načine, kako bi bili unikatni, predvsem v tem, kakšni smo na pogled in kako se obnašamo, kar je vidno tudi pri izbiri vere. S tem na neki način izražamo upor proti družbi, pa tudi staršem, česar je bilo v preteklosti veliko manj.
Drugačna stališča so ključna za napredek človeštva in razvoj družbe. Pomembno vlogo pri tem pa igramo predvsem mladi, ki se moramo zavedati nepotrebnih predsodkov, se truditi povezovati tudi z drugače mislečimi in jih razumeti. Na nas je, da ustvarimo svet, ki bo bival strpno in sproščeno.
