Miha Zarabec je slovenski rokometaš, ki ga pozna vsa Slovenija. Bil je eden izmed glavnih akterjev letošnjega evropskega prvenstva na Hrvaškem, kjer je s soigralci pokazal izjemno voljo, odločnost in borbo. Je Slovenec, ki skrbi za razvoj in priljubljenost rokometa med mladimi. Je talent, ki se je izoblikoval na Srednji šoli Josipa Jurčiča v Ivančni Gorici, kjer se je oblikovalo še mnogo drugih talentov.
Pravi, da je skrivnost v dobrem odnosu, domačnosti in veliki povezanosti med dijaki. Hvaležen je tudi za pristen odnos profesorjev in ravnatelja. Pri odločitvi za vpis ni dolgo okleval. »O šoli sem slišal samo pozitivne in dobre stvari. Moja starejša sestra je prav tako obiskovala Srednjo šolo Josipa Jurčiča,« je v kratkem intervjuju povedal Miha Zarabec. Na odločitev je vplivala bližina doma, saj je s tem še lažje uskladil šolo in šport. Spominja se svojega prvega šolskega dne, ko so ga starejši prijatelji in znanci lovili po šoli, da bi ga popisali. S sošolci pa so se hitro ujeli in postali nerazdružljivi. Ob spominu na srednješolska leta ga obdajajo pozitivni občutki, občutki sreče. »Najbolj se spominjam, da sem vedno, ko sem naredil kaj slabega, končal v pisarni ravnatelja Milana Jevnikarja ob prijaznem pogovoru.« Srednja šola Josipa Jurčiča je s pomočjo Mihe Zarabca takrat postala državni prvak v srednješolskem rokometu. Profesorji športne vzgoje se ga spominjajo kot talentiranega, vztrajnega in delavnega fanta. Pravi, da ga je mesto v šolski ekipi praktično že čakalo, saj so mu ga priskrbeli starejši soigralci. Šolska ekipa je bila sestavljena iz igralcev dveh najmočnejših dolenjskih klubov, SVIŠ in Trebnjega, ki so se že poznali. »Mogoče je ravno to vplivalo na našo uigranost in odlične rezultate,« verjame Zarabec. Šibka točka našega športnika je bila likovna umetnost, ki mu še danes povzroča težave. Najbolj pa so ga zanimale matematika, kemija in geografija. Odmore so si s sošolci popestrili z igranjem odbojke in nogometa v šolski telovadnici. Po šoli so se zbrali v bližnjem lokalu Princ in tam počakali na vlak. O špricanju pa pravi: »Mislim, da smo enkrat kolektivno špricali pouk likovne umetnosti. Sam nikoli nisem šprical, sem pa rad našel kak izgovor za odhod k zdravniku.«
Šola mu je dala mnogo koristnega znanja, ki mu služi še danes. Če pa bi se lahko vrnil v srednjo šolo, bi si želel, da bi se pouk začel malce kasneje, pa tudi kakšen dodaten obrok izvrstnih kuharic ne bi bil odveč.
S sošolci ohranja stike. Dobijo se na kavi. Veliko mu je pomenilo tudi, ko so ga srednješolski prijatelji nedavno prišli spodbujat na tekmo. Žal mu je le, da se z družbo ne zberejo na srečanju ali obletnici. Miha Zarabec se rad vrne na našo šolo. »Ko srečam ravnatelja Milana, me včasih kar prime, da bi spet šel v srednješolske klopi. Dijaki mi dajejo veliko zagona za nove podvige. Na šolo sem zelo navezan.«
Na Miho Zarabca smo izjemno ponosni. Je poosebitev vrednot, ki jih spoštuje tudi naša šola. Je delaven, borben, pravičen in prizemljen človek, ki za prihodnost slovenskega rokometa pusti svoje srce na igrišču.
Mentor šole: Igor GrudenDnevnikov mentor: Vito Avguštin
