Gremo lepo po vrsti. Pa na kratko, saj smo vsi že utrujeni od teh neumnosti.
Leta 2017 so potekala pogajanja med vlado in sindikati. Sindikati si izborijo okoli 70 milijonov evrov za odpravo anomalij. Usklajevanja glede odprave se razdelijo na dva dela – najprej nižje plačne skupine, nato višje.
Glavni tajnik Sviza brez pompa in protestov uspešno pomete pod mizo prvi del dogovora in za »odpravo anomalij« najslabše plačanih, pozabljenih in izigranih poklicev »izpogaja« manj kot 20 milijonov evrov. Osebno sem bila zgrožena. Nam, ki nam je bila odprava anomalij dejansko namenjena, je namenil manj kot vsem drugim? Res je, ponovno nam je namenil drobtinice, smetano pa zadržal za sebi ljubše poklice.
Ampak to mu ni bilo dovolj. Za »svoje« je nato še pred pričetkom drugega dela pogajanj zahteval še več kot preostali del pogače. Še več in vedno več. Trenutno smo na točki, ko mu vlada ponuja skoraj dvakrat več za »njegove« poklice, kot je bilo sprva namenjeno vsem skupaj. A ne želi skleniti dogovora. Se je morda kdo vprašal, zakaj?
Zakaj je glavni tajnik Sviza napovedal stavko, še preden se je pričel drugi krog pogajanj?
Zakaj nenehno spreminja zahteve in izpušča najslabše plačane poklice?
Zakaj se ne drži dogovora in sporazumov, ki jih je z vlado podpisal sam?
Odgovor je preprost: ker si očitno želi stavke in medijske pozornosti. Ker želi biti del predvolilne zgodbe in s svojim do delavcev neodgovornim ravnanjem zadovoljevati lastne politične ambicije. Saj veste, vsaka štiri leta, ko so na vrsti volitve, se naš veseli sindikalist pač »ženi«. Ni mu pomembno, kateri poklici bodo zaradi njegovih osebnih političnih ambicij trpeli, kaj se dogaja s plačami čistilcev, vzdrževalcev, kuharjev, tajnikov… Kako ne razume stiske svojih »sodelavcev«? Ker je sam seveda drugačen tajnik od nas preostalih. Predvsem z nekajkratnikom v plači. Torej sam delo sebe kot tajnika ocenjuje na nekaj tisočakov na mesec, za druge tajnike pa naj bo dovolj 23. plačni razred?
Pa tudi učitelje vse težje razumem (milo rečeno). Mar njihovemu sindikatu ne bi bilo pomembneje urediti status učitelja in mu povrniti veljavo, kot jo je imel nekoč? To bo seveda težko, če starši otrok nenehno poslušajo Štruklja in njegove: »Večje plače za učitelje, večje plače za učitelje…«, na drugi strani pa pri poročilih poslušajo predsednika računskega sodišča, kako razlaga o spornih plačah učiteljev in kako je težko izkazati, kaj za svojo plačo dejansko v okviru 40-urne zaposlitve tudi naredijo. Z nenehnim jamranjem glede višine plač Sviz poklicu učitelja zagotovo ne dela usluge. Seveda pa večje plače učiteljev predstavljajo tudi večje članarine in debelejše denarnice na Svizu, da ne bo pomote.
Zato predlagam glavnemu tajniku Sviza, da razmisli o naslednjih stvareh:
– zakaj zares stavka;
– kaj takšne stavke pomenijo za poklic učitelja;
– kako se ob njegovih besedah in sprenevedanjih počutimo v plačni skupini J;
– in ali ima njegova politična kariera res vedno prednost pred ljudmi in njihovimi osnovnimi pravicami.
Vsem drugim pa poziv, da se že končno zbudimo in prenehamo verjeti glavnemu tajniku Sviza. Pa nič osebnega nimam proti njemu, da ne bo pomote. Je zelo prijeten gospod, vendar v takšni vlogi si tovrstnih stvari pač ne moreš privoščiti. Naj se gospod politično »ženi« po svoje, mi pa se skupaj podajmo na pot, ki bo končno prinesla ustrezen status in bonitete tudi za poklice v plačni skupini J. Predolgo že čakamo.
Darja VrečkoSindikat uslužbencev plačne skupine J (SUPSJ)
