Pri uradnih postopkih so priseljencem, ki ne govorijo slovensko, institucije dolžne zagotoviti tolmača. To močno olajša sporazumevanje, a pri vsakdanji komunikaciji se morajo znajti po svoje. Na tovrstne težave, povezane s priseljenci predvsem iz Kosova in Makedonije, je pred nedavnim opozoril velenjski župan Bojan Kontič. V pismu predsednikom vlade, republike in državnega zbora je navedel dosedanja velenjska prizadevanja, da bi tovrstne ovire premostili, a niso bila uspešna. Zato jih je pozval k sistemskemu reševanju in celostnemu pristopu pri tovrstnih zadevah.
Za prevajalce so uporabljali otroke in sosede
S podobnimi zagatami so se srečevali tudi na Jesenicah, a jih že nekaj let uspešno rešujejo na lokalni ravni. »Že pred tremi leti smo ugotavljali, da ne moremo komunicirati s priseljenci, ki govorijo samo albansko. Na centru enostavno nismo vedeli, po kaj so prišli. Noben jezik, ki ga zaposleni govorimo, ni bil uporaben,« se spominja direktorica jeseniškega centra za socialno delo Anita Bregar. »Prihajali so s sosedi ali pa kar s svojimi otroki. To ni bilo primerno, sploh ko je šlo za občutljiva področja.« Težave so se pojavljale tudi na povsem vsakdanjih področjih. Ko je otrok v šoli zbolel in je učiteljica želela mami sporočiti, naj ga pride čim prej iskat in naj ga odpelje domov, kjer bo okreval, se nikakor nista mogli sporazumeti.
Sprva so si na jeseniškem centru pomagali s prostovoljko, za katero se je hitro razvedelo in prošnje za njeno pomoč so prihajale tudi iz drugih ustanov. »Zato sem preverila, kako s priseljenci komunicirajo drugod po ustanovah, in ugotovila sem, da imajo podobne težave kot na centru. Podprli so idejo, da bi si prevajalko 'izposojali'. Uspeli smo na občinskem razpisu in osebo za pomoč pri prevajanju zaposlili prek javnih del,« opisuje Bregarjeva. Na centru so skrbeli za koordinacijo, z vsemi desetimi organizacijami, ki so si obetale njeno pomoč, pa so podpisali posebne sporazume. Med njimi so bili bolnišnica, zdravstveni dom, šole, vrtci in podobno.
Delo prevajalke na Jesenicah izvaja Resnija Ređepi, ki že 17 let živi v Sloveniji in je po poklicu pomočnica prevajalca. Zdaj, ko se je možnost za zaposlitev prek javnih del iztekla, je zaposlena na Ljudski univerzi Jesenice (LUJ), ki je prevzela tudi skrb za logistiko prevajalske pomoči. Za plačilo njene zaposlitve skrbi občina Jesenice. Najbolj zadovoljni z njeno pomočjo pa so prav priseljenci. »Veseli so, da me imajo,« pravi prevajalka, ki poleg albanskega jezika obvlada tudi jezike republik nekdanje Jugoslavije. »Imam tudi učno pomoč, sodelujem na govorilnih urah, prevajam vabila, zloženke…« našteva svoje številne zadolžitve.
Novost: prevajalko lahko pokličejo tudi posamezniki
»Idejo so razvili že na centru za socialno delo, mi jo samo nadaljujemo. Formalizirali smo njeno zaposlitev in skrbimo za urnike vseh organizacij, ki prevajalko potrebujejo. Desetim se je pridružila še jeseniška upravna enota. Ponekod, na primer v bolnišnici in v zdravstvenem domu, nismo dogovorjeni za stalen urnik, kot to velja v šolah in v vrtcih. Dogovorjeni smo, da pokličejo, kadar jo potrebujejo, in po potrebi poskrbijo tudi za plačilo nadurnega dela,« pojasnjuje direktorica Ljudske univerze Jesenice Maja Radinovič Hajdič.
V zadnjem mesecu pa so vzpostavili tudi novost. »Prevajalka je na voljo tudi posameznikom, ne samo institucijam, vendar predvsem za stvari, ki niso povsem zasebne narave. Na javnih mestih, kot so center za socialno delo, upravna enota in podobno, je zgibanka z njenim kontaktom. Za pomoč jo lahko prosijo, če na primer ne razumejo obvestila iz šole, vabila na sodišče, odločbe kakšnega organa in podobno,« dodaja direktorica LUJ.
