Ustavno omejitev števila predsedniških mandatov je Kitajska sprejela leta 1982, ko je pod Deng Xiaopingom tudi zakoličila delitev štirih najvišjih oblastnih položajev (partije, vlade, vojske in države) med več posameznikov, da bi se izognili ponovitvi vladavine enega človeka in obnovi kulta osebnosti, zgrajenega okoli Mao Cetunga. Pred tem je bil položaj predsednika države leta 1975 začasno ukinjen, ob obnovitvi pa so mu bile dodeljene predvsem protokolarne pristojnosti brez možnosti poseganja v zakonodajno, izvršno ali partijsko odločanje. Delitev oblasti na vrhu države je privedla do konflikta med njihovimi nosilci ob protestih na Trgu nebeškega miru leta 1989, čez štiri leta pa je Jiang Zemin kot generalni sekretar komunistične partije (KPK) in šef centralne vojaške komisije zasedel tudi položaj predsednika države in ga zasedal naslednja dva petletna mandata. Na vseh treh položajih je Jiang Zemina nasledil za naslednjih deset let Hu Jintao, v letih 2012 in 2013 pa je slednji predal žezlo Xi Jinpingu.
»Xi potrebuje več časa«
Ob zadnjem partijskem kongresu oktobra lani se je zunaj Kitajske na veliko ugibalo, ali bo Xi po vzoru predhodnika nakazal naslednika po svoji desetletni vladavini. Tega ni storil in na zahodu so se nemudoma sprožila ugibanja o njegovih bolj dolgoročnih ambicijah. Spremembo ustave, ki mu odpira vrata k naslednjim mandatom na, kot rečeno, predvsem protokolarni funkciji, je vodstvo KPK predlagalo pred mesecem dni, dvoma, da bo potrjena na letnem zasedanju vseljudskega kongresa, pa ni bilo. Od skoraj tri tisoč delegatov sta prvemu dopolnilu k ustavi po 14 letih nasprotovala le dva, vzdržali pa so se trije.
Utemeljitev zagovornikov ustavnega dopolnila je Reuters strnil v nastopu enega izmed delegatov, Dou Yanlija, ki je dejal, da Xi bedi nad mnogimi pomembnimi projekti, kot so gospodarske reforme in boj proti korupciji. »Soglasni smo, da potrebuje več časa, da dokonča delo,« je poudaril.
Kritiki ustavne spremembe so svoje obsodbe širili na družbenih omrežjih. Med drugim so vlekli vzporednice s Severno Korejo in oblastem očitali, da se znova gradi kult osebnosti kot pri Mau, a njihov doseg je bil omejen, saj je vlada hitro odstranila tovrstne članke. Oglasili so se tudi politični aktivisti. Hu Jia, ki deluje v Pekingu, je Xiju navrgel, da od sodržavljanov zahteva, da spoštujejo ustavo, sam pa se z njenimi spremembami postavlja nad njo.
Da bi se izognili motnjam
Xi je na položaju generalnega sekretarja KP, kjer ni omejitve mandatov, od leta 2012, položaju predsednika pa bi se moral brez današnje spremembe ustave odpovedati v letu 2013. Čeprav je protokolaren, predsedniški položaj ni nepomemben, kar se je pokazalo že omenjenega leta 1989, ko se je tedanji predsednik Yang Shangkun najprej postavil ob bok tolerantnejšemu šefu partije Zhao Ziyangu, nato pa prestopil v tabor premierja Li Penga, ki je študentske demonstracije označil za anarhijo, in postal zagovornik uvedbe izrednega stanja z znanimi posledicami. Yang je tedaj postal zelo vpliven v kitajski ljudski armadi, nasprotoval je Dengovemu varovancu Jiangu Zeminu, a se opekel in bil prisilno upokojen.
Xi, ki že velja za najmočnejšega kitajskega voditelja v zadnjih desetletjih, ima ambiciozne in dolgoročne načrte za Kitajsko. Zasedla naj bi osrednje mesto v svetovni politiki, čeprav zavrača ocene o tekmi z ZDA. Z danes potrjenim zapisom njegove misli o socializmu s kitajskimi značilnostmi za novo dobo tudi v ustavo, potem ko je že našla mesto v partijskem statutu, pa se je že postavil ob bok ustanovitelju ljudske republike Mao Cetungu in arhitektu njenih tržnih reform Deng Xiaopingu.
