Biotehniški center Naklo je šola z več kot stoletno tradicijo na področju kmetijskih in živilskih programov. Gimnazija in tehniški programi so se uvedli šele zadnja leta, zato težko rečemo, da je naša šola izstrelila med zvezde veliko znanih obrazov, ki jih dandanes redno videvamo v medijskem okolju. Je pa kar nekaj takih, ki so uspeli v svoji stroki in se vsak dan ukvarjajo z vprašanji, ki nas bodo pestila v prihodnosti, medtem ko si jih mnogi od nas sploh še ne znamo zastaviti na pravi način.
Ena takih oseb je zagotovo dr. Karla Šturm. Leta 1991 je z odličnim uspehom zaključila program kmetijski tehnik ter se vpisala na Biotehniško fakulteto, kjer se je odločila za študij agronomije. Danes, več kot dvajset let kasneje, jo najdemo na dekanatu Biotehniške fakultete, kjer opravlja delo kot vodja službe za študijske zadeve, hkrati pa je tudi pomočnica tajnika.
Z nostalgijo o povezanosti med učenci
Odhoda v srednjo šolo se spominja kot ogromne prelomnice v svojem življenju. Pred vpisom jo je bilo kar malo strah. Bala se je namreč težavnosti učne snovi, povsem novega okolja. Vendar je že po prvih nekaj tednih ugotovila, da je bila izbira pravilna, povezanost ne le med dijaki istega razreda, temveč tudi med učenci celotne šole pa jo še danes povsem prevzame.
V času njenega srednješolskega izobraževanja je bila šola locirana še v Čirčah pri Kranju, danes je umeščena povsem v podeželsko okolje Strahinja pri Naklem. Dr. Šturmova to vidi kot prednost, saj dijakom omogoča večje povezovanje med sabo in, ker na šoli deluje toliko heterogenih programov, tudi spoznavanje različnih področij. »Čeprav vsak dijak obiskuje svoj program, je primoran sobivati in soustvarjati z učenci drugih smeri. Na tak način se čisto vsak nezavedno nauči tudi ogromno novega, drugačnega,« meni Šturmova.
»Če bi danes imela še enkrat priložnost izbirati srednjo šolo, bi bila moja izbira enaka. Ta izobraževalna ustanova mi je namreč dala možnost tako osebnega kot kariernega razvoja, kar pa je v življenju velikokrat zelo težko usklajevati. Kljub temu da sem obiskovala tehniški program, kjer smo imeli tudi ogromno prakse, sem ves čas spoznavala, da je bilo prav fizično delo tisto, ki mi je dalo zagon za učenje v srednji šoli in tudi naprej na fakulteti. Prepričana sem, da je ključ do dobrega razumevanja in kasneje morda upravljanja lastne kmetije, lastnega podjetja, poznavanje vsakega najpreprostejšega delčka, da lahko gradimo naprej ter višje tako v poslovnem kot zasebnem življenju.«
Sama je prihajala s kmetije in ji tovrstno delo nikoli ni bilo tuje. Hkrati pa ji je bil vseeno izbrani program kmetijski tehnik, kot se je takrat imenoval, odlična podlaga za študij naprej na fakulteti. Trdi, da je imela veliko prednost pri znanju strokovnih predmetov, medtem ko je morala pri splošnih predmetih malce bolj zavihati rokave, vendar danes z nasmeškom na obrazu še vedno trdi, da je bilo vse skupaj vredno in da si v srednji šoli nikoli ne bi mogla zamisliti ali načrtovati takšne kariere, kot jo je nato presenetila v življenju.
Mentorica šole: Marcela KorenDnevnikov mentor: Primož Knez
