Klemen Janežič pravi, da nima problema s tem, da nekdo sledi ustvarjalcu, izvajalcu, umetniku, športniku… Da spremlja njegovo delo, njegov razvoj, prebere njegov intervju… Pravi, da tudi sam sledi nekaterim posameznikom, ki ga navdušujejo ali zanimajo. »Me pa res ne zanima, kam hodijo na morje, kako so oblečeni in kje so jih nazadnje opazili. Konec koncev je to njihov intimni prostor, ki bi ga bilo potrebno spoštovati. Problem voajerizma je z novo tehnologijo dobil še večje razsežnosti in iz lastnih izkušenj vem, kako hitro se lahko znajdeš v neprijetni situaciji. Ljudje, ki si želijo biti v medijih na vsak način, so za to pripravljeni storiti vse. Temu smo priča vsak dan, ko v tisku, pa ne samo rumenem, kar mrgoli ekshibicionistov.«

Je pri nas estrada pojmovana drugače kot v Evropi?

Mislim, da estrada ni prava beseda. To, da so ustvarjalci, kot smo igralci, javne osebe, je popolnoma jasno. Ljudje nas gledajo, v kritikah razpravljajo o našem delu in podobno. Ampak to ne pomeni, da ima javnost dovoljenje za vpogled v moje življenje, mojo intimo. Meja, kaj je okusno vključiti v medijske objave, pa je že zdavnaj izginila. Na žalost.

Kateri je bil poglavitni razlog, da ste se odločili za igralstvo?

Kulturno društvo Stična je odigralo veliko vlogo pri tem. V drugem letniku gimnazije na Srednji šoli Josipa Jurčiča v Ivančni Gorici sem začel sodelovati s skupino Drzne in lepi v Stični. Režiser Dejan Spasić in igralska ekipa so me s predstavo Kava, čiki, alkohol in živci navdušili nad zamislijo, da bi šel na sprejemne izpite. Naslednji dve leti je bila to moja glavna obsedenost.

Ste takrat že vedeli, da boste vi in igra nekoč povezana?

Ne, je pa to bila želja. Vedel sem, kako težko je narediti sprejemne izpite, kako majhen odstotek prijavljenih uspe priti na akademijo. Iskreno sem vesel, da so se stvari izšle meni v prid.

Ste imeli v primeru, da izpita ne bi opravili, pripravljen kakšen drug izbor?

Niti ne vem natančno, kaj sem izbral kot druge izbore. Ni bilo pomembno, čeprav sta me starša previdno opozarjala na možnost, da mi ne bi uspelo. Ko pa sem izvedel, da sem opravil sprejemne izpite, je bilo noro. Res lep trenutek za vso družino.

Potem so vas zaposlili v SNG Drama Ljubljana?

Kakšen teden sploh nisem verjel, da sem zaposlen. Vsi namreč vemo, kakšni časi so bili pred petimi leti in so še vedno za zaposlovanje mladih. Sploh na področju kulture. Delati v SNG Drama Ljubljana so bile moje sanje. Enostavno najboljši gledališki ansambel, pa ne samo v Sloveniji. Zdaj, ko sem dodobra spoznal še vse ostale zaposlene v Drami, je ne želim nikoli zapustiti. Zaradi vseh teh ljudi imam zelo lepe spomine na svoje začetke v Mali drami. Svoj poklic obožujem in ga ne bi zamenjal za nič na svetu.

Kakšni so bili občutki slave po začetku snemanja televizijske serije Usodno vino?

Snemanje Usodnega vina je bilo odlično doživetje. Veliko dela pred kamero, različni soigralci, s katerimi drugače ne igram, velika snemalna in produkcijska ekipa. Bilo je torej res zanimivo obdobje, v katerem sem se veliko naučil. Slava… Slava je smešna beseda. Postal sem bolj prepoznaven, reciva tako. Ljudje te pač prepoznajo, se slikaš, daš avtogram in jih s tem osrečiš. V tem ne vidim nič slabega. Izkušnje z oboževalci so bile v veliki večini dobre, kdaj pa kdaj se je našlo kaj neprijetnega, ampak nič hujšega.

V čem vidite bistveno razliko med igranjem v živo in igranjem pred kamerami?

Iskreno se mi zdi največja razlika to, da lahko pri snemanju rečeš stop in ponoviš, v gledališču pa tega ni. Publika v gledališču prinese s seboj energijo, ki napolni dvorano, in ko stopiš na oder, to začutiš. Pri snemanju je drugače, okoli tebe je ekipa, snemalci, tonski mojstri, rekviziterji, scenski delavci… Skratka, veliko različnih dejavnikov je, ki vplivajo na igralca. Ta pa mora vse to sprejeti in odigrati svojo vlogo. Ne glede na to, kaj se dogaja okoli njega. Za to sta potrebni sproščenost in samozavest. Zaupanje vase.