Naj najprej povem, zakaj se sploh oglašam v zvezi s tem dogodkom: sem že drugi mandat članica slovenske delegacije v Kongresu lokalnih in regionalnih oblasti (KLRO) v Svetu Evrope, zdaj že tretje leto tudi podpredsednica v Biroju KLRO. Tako imam možnost dostopa do informacij o stanju demokracije v vseh 47 državah članicah Sveta Evrope, vključno s Turčijo, ki jo je slovensko ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ) opredelilo kot varno državo za njene državljane in jo kot tako vidi tudi MNZ.
Žal je taka ocena Turčije zelo zgrešena, pa ne samo v primeru teh treh družin in še naslednjih, o katerih prošnjah za azil bo še odločalo MNZ. Če bi šlo samo za ogroženost privržencev Gülenovega gibanja in za dogajanja od poskusa državnega udara v juliju 2016 dalje, bi še razumela, da slovenske oblasti ne poznajo stanja v Turčiji na področju spoštovanja človekovih pravic, vladavine prava in uresničevanja cele vrste (ratificiranih!) mednarodnih obvez Turčije. Vendar je kršenje človekovih pravic, zloraba prava in nesorazmerna uporaba pripora in zapora za tisoče in tisoče turških državljank in državljanov zaradi zgolj in samo političnih razlogov pogost predmet nadzora, preverjanja in sprejemanja poročil, resolucij in priporočil tako KLRO kot parlamentarne skupščine Sveta Evrope, komisarja za človekove pravice in Beneške komisije že vrsto let – sama sem pregledala kar nekaj dokumentov vse od leta 2001 dalje. V zaporih so skupaj z zaprtimi starši tudi otroci, zaporniki so pogosto izpostavljeni fizičnemu in psihičnemu trpljenju, za mnoge se sploh ne ve, ali so še živi.
Ni mi razumljivo, da se na MNZ ne pozanimajo, kaj se je dogajalo na primer že leta 2009 z župani, pretežno iz občin v jugovzhodni Turčiji, kjer živi večina kurdske manjšine (po podatkih, ki so dostopni, jih je v Turčiji 14 milijonov). Če so si upali v uradnih postopkih uporabljati kurdski jezik ali če so jasno povedali, kaj mislijo o preganjanju Kurdov, jih je osrednja oblast obtožila terorizma in odstavila skupaj s celimi občinskimi sveti in župane ter županje in podžupane spravila v pripor, kjer nekateri še danes čakajo na sodno obravnavo. Zanimivo je, da je bilo takoj po neuspešnem državnem udaru odstavljenih in zaprtih 65 županov in množica podžupanov in svetnikov, od katerih samo štirje niso bili pripadniki Ljudske demokratske stranke, ki predstavlja predvsem kurdsko manjšino. Kakšno zvezo so imeli s poskusom državnega udara? Nobene. Ti župani so pokrivali območje s šestimi milijoni prebivalcev. Zdaj že leto in pol njihove občine vodijo s strani osrednjih oblasti imenovani administratorji, medtem ko izvoljeni predstavniki ljudstva čemijo v zaporih brez možnosti stikov z družinami in odvetniki, saj so tudi tisoč kilometrov oddaljeni od svojega doma.
Če bi MNZ in MZZ pozorno spremljala dogajanja v Turčiji, bi ne mogla zgrešiti čisto sveže izjave predsednika stranke Pravičnost in razvoj, ki je rekel nekako takole: »Vse, ki so uspeli pobegniti, jih bo pokončal meč!«
Zagotovo se to nanaša tudi na take »prav nič ogrožene« pobegle mlade družine, ki so v Sloveniji videli varno zatočišče pred vedno hujšimi čistkami predsednika Erdogana. Tudi danes smo spet slišali poročila o novih ukinjanjih medijev in odpuščanju policistov in vojakov. Kdaj in kako se bo to končalo? Spomnimo se tistega duhovnika pred mnogimi desetletji v Nemčiji: »Ko so prišli pome, ni bilo več nikogar, ki bi ga lahko prosil za pomoč.«
Ne morem si kaj, da ne povem tega, kar razmišlja zelo veliko ljudi v Sloveniji: ali naša vlada res ne premore niti malo občutka za človeško stisko, strah, bolečino? Če uradniki v MNZ, ki pišejo take odločbe, ne verjamejo beguncem, naj vzamejo pot pod noge in tako kot člani parlamentarne skupščine in kongresa Sveta Evrope gredo v Turčijo in preverijo, kaj se tam zares dogaja. Morda se jim bo potem uspelo vživeti v položaj teh ljudi in bodo videli, kaj je res.
Kaj moramo Slovenci narediti, da bomo končno lahko spet ponosni na svojo domovino?
Breda Pečan, Izola
