Strune pokajo.
Če se struna preveč napenja, rada poči in to se je dogodilo te dni v Št. Vidu nad Ljubljano, kjer je izbruhnil šolski štrajk, viden znak žalostnih razmer, ki so zavladale v našem šolstvu in glasno svarilo vsem samozvancem, ki menijo, da je ljudstvo čreda, s katero se lahko pometa po mili volji.
Naše šolstvo je nagnito že desetletja. Liberalno učiteljstvo je storilo vse, da ustvari med domom in šolo čim globlji jez, ki je stalno motil ves šolski pouk in vzgojo. Ni čudno, če je imela naša stranka zato že pred vojno s kliko liberalnega učiteljstva hude nastope in sam Krek je bil prisiljen, da je obračunal z njo v znanem jedkem podlistku »Pons asinorum«. (…)
Po vojni so se začele razmere hitro izpreminjati. Radi prevelike zaupljivosti naše stranke se je vzgnezdilo že na tedanjem višjem šolskem svetu nekaj eksponentov liberalne UJU in njene Učiteljske tiskarne in ko je začel prevladovati centralizem, pred katerim so se valjali ti elementi po trebuhu, so postajali ti samozvanci vedno bolj predrzni. Uzurpirali so si z Žerjavovo pomočjo enostavno vso šolsko upravo in končno smo prišli celo do tega, do je peščica UJU-jevcev komandirala celo naše srednje šolstvo, da ne govorimo o ljudskem in meščanskem šolstvu, ki so ga smatrali za nekako svojo osebno lastnino in kjer so gospodarili kot svinja z mehom, rogajoč se vsem zakonom in vsaki morali. (…)
Pred kratkim so na več kot žaljiv način sporočili dvema, že dolgo let v Št. Vidu nad Ljubljano stalno nastavljenima, vzornima učiteljicama, da sta preko noči prestavljeni ena v Kropo in druga v Polhov Gradec. In tedaj je zavrelo tudi v našem, sicer mirnem ljudstvu. (…)
Ne igrajte se torej z ognjem, kajti kadar se bori vse ljudstvo za zakon in za pravico, je – nepremagljivo. – In koga ne sili dejstvo, da je moralo ljudstvo samo začeti braniti zakon nasproti oblastnikom, k globokemu in resnemu razmišljanju.
Slovenec, 14. februarja 1925
Resna beseda zapeljancem v Št. Vidu nad Ljubljano
Šolska oblast je prestavila neko učiteljico iz Št. Vida nad Ljubljano na drugo službeno mesto, do česar ima polno pravico. Nočemo raziskovati vzrokov, zakaj je to šolska oblast ukrenila, vsekakor jih je morala imeti za svojo odredbo. (…)
To pa, kar se je zgodilo v Št. Vidu nad Ljubljano, bije v obraz vsem pravnim pojmom in je smatrati za tem večji zločin, ker so uprizorili upor tamošnjega prebivalstva ravno ljudje, ki imajo vedno na jeziku spoštovanje zakona in oblasti. Klerikalni poslanec, duhovnik Smodej je na posebnem shodu nahujskal v Št. Vidu nad Ljubljano pristaše klerikalne stranke, naj na njegovo odgovornost uprizore stavko šolskih otrok in s tem naravnost upor proti oblasti za to, ker je bila učiteljica Žirovnikova premeščena drugam. (…)
Med hujskače so zašli tudi člani šentviškega občinskega odbora z županom na čelu. Zadnji je sam odganjal otroke od šole. Lep pojem o dolžnosti občinske oblasti, ki ima v občini prva skrbeti za mir in red. (…)
Jutro, 14. februarja 1925
Prvi klerikalni upor v kali zadušen
Strune pokajo, je zapisal včerajšnji »Slovenec« in po njegovem prizadevanju so tudi počile. (…)
Poročali smo že, da je vsled hujskanja novoizvoljenega poslanca Fr. Smodeja, ki je imel pred dnevi shod v Št. Vidu nad Ljubljano, tamošnje zapeljano prebivalstvo uprizorilo radi premestitve dveh učiteljic (!) šolsko stavko, ki je trajala dva dni. Kakor poroča »Slovenec« je od 329 šolskih otrok ta dva dni prišlo v šolo le 70 otrok. (…)
Radovedni smo le, če bo sedaj posl. Smodej toliko moža, da bo težko prizadetim zapeljancem povrnil tudi škodo, ker je pred stavko na shodu kričal, naj ljudje začno s stavko »na njegovo odgovornost«. Nahujskati že zna črna gospoda ljudstvo, potem se pa ona hitro skrije za plot.
Jutro, 15. februarja 1925
Še nekaj z Viča.
Ne moremo si kaj, da bi tudi me, matere viških otrok ne izrekle par besed o predrznem natolcevanju, ki ga je poslalo v svet petkovo »Jutro« o gdč. Hanovi in o g. Iv. Štruklju. (…) Znano pa nam je tudi, da ni gdč. Hanova delala med njimi nikakega razločka in je z isto materinsko ljubeznijo skrbela za dobro vzgojo vseh svojih učenk. Klicala jih je v šolo še posebej v popoldanskih urah in jih vadila v cerkvenem petju in drugih šolskih predmetih, spomladi in poleti pa jih je učila celo na vrtu na posebni gredici umnega gospodinjskega vrtnarstva. Pridelke so učenke prodale, izkupiček pa poslale društvu »Pomladek«. Nasprotno pa druge učiteljice – obrekljivke komaj čakajo, da zapoje šolski zvonec, da so proste otrok. (…)
Slovenec, 15. februarja 1925
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
