Filmski program Berlinala je bil v veliki meri vedno politično zastavljen in tudi letos so na odprtju govorci – predvsem župan Berlina in direktor Berlinala Dieter Kosslick – po pričakovanju izpostavili trenutno najbolj žgočo problematiko v filmski industriji – spolno nadlegovanje. Če se je sprva zdelo, da glede na takšno vzdušje film, kakršen je Andersonov, v program ne sodi najbolje, se je izkazalo, da je posnel film, ki se od njegovih prejšnjih v veliki meri razlikuje – predvsem v tonu, pa tudi vsebinsko. Isle of Dogs (Pasji otok) je namreč cinična pripoved o Japonski bližnje prihodnosti, ki zaradi epidemije »pasje gripe« sprejme zakon, po katerem je treba vse pse izgnati na bližnji otok.
Japonski navdih
Težko se je izogniti misli, da se je v prikazu demagoških »pasjefobnih« politikov, katerih dramatičnost in nastopaštvo povsem preglasita glas zdravega razuma, Anderson, ki je uporabil visokooktansko igralsko glasovno zasedbo – Jason Schwartzmann, Bryan Cranston, Greta Gerwig, Edward Norton, Tilda Swinton, Jeff Goldblum in Bill Murray – zgledoval po trenutni politični situaciji, predvsem po nestrpnosti in širjenju razplamtevanju strahov zaradi begunske krize. V svojih filmih se je že doslej ukvarjal s čarobnim, idiličnim življenjem, ki nenadoma kruto izgine, ter tragikomično nerodnim postavljanjem nazaj na noge, in zgodba o dvanajstletnem dečku Atariju, ki se usede v improvizirano letalo in odpravi na Pasji otok iskat svojega psa, pravzaprav ohranja iste elemente – le da je Pasji otok v svojem pogledu na svet neprimerno temačnejši, pravljičnost pa razkrojena še bolj kot običajno. Nekaj posebnega je tudi sama animacija: četudi je večina filma posneta v tehniki stop motion animacije, so nekateri prizori kolaž različnih tehnik, tudi dvodimenzionalnih, ki so jih delno navdihnili japonski animeji. Tradicionalna japonska kultura je kot navdih služila tudi sicer, od celotne vizualne podobe filma do sumo borb in kabukijev, jezika in pisave, kar je pri nekaterih kritikih že sprožilo pomisleke o zahodnjaškem kulturnem prilaščanju.
Beg pred nacizmom, danes
Na nadrealističen način begunsko krizo in izkušnjo begunstva premleva tudi film Transit Christiana Petzolda, ki je sicer povsem drugačen film. Kot smo pri režiserju filmov, kot sta Feniks in Barbara, že navajeni, se tudi v Transitu poigra s časom, le da je pri tem veliko bolj eksperimentalen. Glavni junak filma je Georg, ki mu je uspelo pobegniti iz koncentracijskega taborišča, zdaj pa iz Francije, ki je še vedno pod nacistično okupacijo, išče prevoz v Severno Ameriko – a film ni videti, kot bi se dogajal v času druge svetovne vojne, temveč v nekakšni nedoločeni sodobnosti. V pristaniščih vidimo sodobne tovorne ladje, na ulicah utripajo zeleni križi, ki označujejo lekarne, otroci nosijo nogometne drese s sodobnimi napisi. Izkušnja ostajanja »v tranzitu«, čakanja na prehod, ki jo doživljajo ljudje v filmu, ko čakajo na dovoljenje za vstop v Severno Ameriko, tako še bolj jasno zazveni kot izkušnja današnjih beguncev, ki ostajajo zataknjeni v begunskih taboriščih, brez možnosti, da bi se umaknili nazaj ali odšli naprej.
Transit je po eni strani formalno edinstven film, a po drugi tudi melodrama – in to v najboljšem pomenu besede. Georg (Franz Rogowski), mlad židovski avdio-vizualni tehnik, ima pri sebi papirje umrlega komunističnega pisca Weidla, ki si je prerezal zapestja. Na konzulatu Georga zamenjajo za Weidla, in ker je med papirji tudi vizum za potovanje v Mehiko, si Georg ne pomišlja prevzeti njegove identitete – vsaj dokler ne sreča Weidlove žene Marie (Paula Beer) in se vanjo zaljubi. Transit je skoraj noirovska zgodba, polna zasukov in ironičnih trenutkov, ki s svojimi zamenjavami identitet in travmo holokavsta jasno razkriva isti avtorski pečat, kot ga je imel Feniks – četudi se od njega slogovno povsem razlikuje, namesto temačnih prostorov je postavljena v žgoče francosko poletje, ki namige na povezanost dogajanja v času nacizma s trenutno politično situacijo še močneje izpostavi.
