Nimam nobenega upanja, da bi se na podlagi mojega pisanja kaj spremenilo v naši državi. Lahko pa kot opomin naštejem le tiste najbolj kričeče probleme, ki bi morali biti sodno obravnavani in tudi sankcionirani. To je afera s preprodajo orožja (rezultate je Mogetova komisija morala spraviti v predal), afera Patria (Avstrijci so svoj del pravno sankcionirali), afera z izbrisanimi, afera s preplačano in zgrešeno investicijo TEŠ 6, aferi Zvon 1 in 2, afera Žica, v kateri tisti, ki je oškodoval državo, toži neznanega storilca, in verjetno sem še marsikatero nečednost pozabil dodati.
Slovenska javnost in demokratična glasila bi morali dvigniti glas tudi v primeru Blaža Furjana, ki naj bi se leta 1997 sam ubil s kalašnikovko, njegovi svojci in pa strokovni izvedenci pa so prepričani, da je zločin storil pripadnik Slovenske vojske. Ker se je konec leta 2017 pojavila priča, ki je tudi imenovala krivca za uboj, bi se v normalni državi zganil pravosodni sistem in zadevo obravnaval ter jo tudi ustrezno zaključil. Ker pa ni tako, se je zgodilo celo to, da obdolženi oziroma osumljeni sodelovanja tožijo pričo, dva novinarja in pa dva strokovnjaka, vse zato, ker so sodelovali v igranem dokumentarnem filmu V imenu resnice.
Prihajajo volitve ter kandidati in kandidatke za poslance ne bodo naredili nič narobe, če si gredo ogledat naslovni film, v domačem naslanjaču pa še omenjeni dokumentarni film na youtubu. Bodo vsaj vedeli, kaj jih čaka, ko jim bo ljudstvo ponudilo priložnost za popravljanje zavožene države.
Pa še naslednja moja ugotovitev: velika je razlika med TV in tiskom – na TV lahko ponavljajoča se laž postane resnica (ve se, za koga), na papirju nikoli. Morda se zato politiki tako pogosto pojavljajo na TV in je na drugi strani njihovih izjav in mnenj v tisku zelo malo… Očitno papir ne prenese vsega.
Za konec še citat iz filma: »Pravico do tiska lahko uveljavljaš le tako, da tiskaš!« Sam dodajam: Pravično rešitev lahko dosežeš samo tako, da se zanjo vztrajno boriš.
Srečo Knafelc, Krvava Peč
