»Če bomo pridni in prišli do Zelenega roba peš, nas tam čakajo še domači štruklji,« je mama v vzpenjači, ki je peljala na Veliko planino, spodbujala svoj naraščaj. »Vsekakor se vam splača potruditi, otroci, če ne drugače, vas do tja lahko popelje tudi dvosedežnica,« ji je pomagal še mladenič na zgornji postaji.
Spodaj v dolini megla, zgoraj s soncem objeta belina in do Zelenega roba ravno dovolj hoje, da se telo segreje, zrak pa dovolj mrzel, da postaneš lačen.
»Prav ste povedali. Tukaj na višini nekaj več kot 1600 metrov je svet popolnoma drugačen. Veliko lepši,« pove Roman Zorman, ki je pred pol leta prevzel kuhinjo v gostišču Zeleni rob. »Nikoli prej si nisem mislil, da bom kdaj stopil na planino, še manj, da bom na njej delal,« pove štiridesetletnik, ki je svojo kuharsko pot začel na Brdu pri Kranju in jo nadaljeval v restavraciji kamniškega Malograjskega dvora. »To je zdaj to. Delo na planini se ne more primerjati z ničimer, kar sem delal do zdaj. Ni hudega tempa, problemi ostanejo v dolini,« pove Roman, doma iz Komende.
»Vse, kar spremljamo po televiziji, sta nadaljevanki Reka ljubezni in Usodno vino, poročil ne gledamo. Seveda z veseljem prisluhnemo vsakemu traču, ki pride v gostilno, sicer pa je v večernih urah, ko je gostišče zaprto, tu le smeh. Nekaj dobrega si skuhamo za večerjo, potem pa se pogovarjamo, pojemo, igramo družabne igre. Se je tudi že zgodilo, da sem bil prost, a sem se na klic, naj pridem na planino pomagat, z veseljem odzval.«
Ko v gore zatavajo dolinci
Roman pravi, da je ponudbo na jedilnem listu nekoliko spremenil, stalno dodajajo tudi kaj novega. »Predvsem najmlajšim gostom se skušamo čim bolje prilagoditi. Priznajmo – otroci ne bodo samoiniciativno naročili jote, pasulja ali ričeta. Otroški meni, poimenovan po Pehti ali Kekcu, kjer poleg zelenjavne ali gobove juhe dobijo še testenine ali 'pohančke', zna bolje prepričati. Tudi tiste najbolj izbirčne nahranimo,« se pohvali sogovornik in se nasmehne, ko se spomni na poletne obiske azijskih gostov.
»S temi je največ dela. Predvsem kako jih prepričati, da se tukaj v hribih jedo žganci z domačimi ocvirki in kislim zeljem. Seveda tu in tam zatavajo do nas tudi kakšni – pravimo jim dolinci, ki iščejo na jedilniku jedi, ki sem niti ne sodijo.«
Zato pa se v sodobno opremljeni kuhinji vsak dan peče svež kruh. »V joti, recept sem dobil od prijateljeve none iz Vipave, boste našli le krompir, fižol, kislo zelje, od začimb le poper in sol. Podobno je tudi z ričetom, kjer razen ječmena, fižola in korenja ne bo nobene druge zelenjave. Sploh pa ne paprike,« pove sogovornik, ki odkrito prizna, da se glas o njih v dolino širi predvsem zaradi domačih štrukljev.
»Nekoliko sem spremenil njihovo pripravo, tudi sadna priloga je drugačna. Sicer pa so sveže pripravljeni iz domače, lokalne skute,« pove, medtem ko iz pečice zadiši zavitek iz skute in jabolk. »Spečemo tudi kloštrsko kremšnito, ki smo jo pripravljali že v Malograjskem dvoru,« našteva Roman.
In bolj ko se je popoldan nagibal k večeru, živahneje je postalo v koči, kjer so si klopi in mize delile različne družbe. Desetletni Miha se je prišel po končanem sankanju pogret s kakavom in okrepčat z jabolčnim zavitkom. »Čaka me še zadnji nočni spust s sankami v dolino. Nekateri ovinki so kar ostri in je treba močno držati sanke,« je povedal deček, ki je ogromen kos sladice zmazal, kot bi trenil. Adrenalina ne ravno vajena Mihova mama Katja pa je pripomnila, da bo do vzpenjače šla raje peš. »Noč je zaradi lune tako svetla. Prav tako se ne spomnim, kdaj mi je sneg nazadnje škripal pod nogami.«
