»Kdor bo prvi pri koči, dobi čips,« je nekaj korakov pred ciljem pred kočo na 1579 metrih nad morjem naznanil petletni Gal. Motivacij za pohod v hribe je skoraj toliko, kot je planincev. »Gremo samo do koče, ne do vrha Golice,« sta dejala Galova spremljevalca Uroš in Petra, vso pot od Pustega rovta pa je z njima prepešačil tud triletni Nik.
»Jeseni so temperature prijetne in pohodniki prihajajo ves dan,« pojasni oskrbnica koče Bojana Hiti, ki za dobro počutje planincev skupaj s kuharico Katarino Zrnič skrbi že tretje leto. Čeprav obiskovalci Golice ne tekmujejo v številu obiskov, Milan Klinar iz Plavškega Rovta sodi med redne. »Vsaj enkrat na mesec grem gor. Razgled na vse strani je nepozaben,« je zagotovil. Jure in Branka s Koroške Bele, ki smo ju srečali na poti z Belske planine, pa se nanjo raje povzpneta pozimi. »Takrat je še lepše,« pravita.
Tujci so (skoraj) pometli s stereotipi
Gostje v koči pogosto tvorijo svet v malem. Pred nedavnim so tam hkrati prenočevali planinci iz 15 držav. »Iz Kanade, Avstralije, Norveške, Češke, Hrvaške, Italije...« našteva oskrbnica. Stereotipi o nepripravljenih tujcih, posebno Čehih, ki naj bi v hribe prihajali neprimerno obuti in opremljeni, po njenem ne držijo več. »Točno vedo, kaj potrebujejo, prenočišča si pravočasno rezervirajo, natančno poznajo pot, pogosto imajo s seboj tudi vodnika. Redko tu okrog zaide kak tujec, večkrat je treba na pomoč priskočiti kakemu našemu državljanu,« dodaja.
A izjeme potrjujejo pravilo, pravi pregovor, in mednje zagotovo sodi tudi Franz iz Nemčije. Ko je popoldne prispel do koče, si je najprej oddahnil, saj je izvedel, da je za skupino sedmih pohodnikov, ki ji pripada, še dovolj prostih ležišč. »Nimam pojma, kje sem. V hribih sem šele drugič v življenju, sicer pa rad tečem,« nam je zaupal. »Za tridnevni pohod sem se odločil zelo na hitro. Pripravil ga je moj prijatelj, ki je izkušen planinec, jaz pa sem šele včeraj prišel iz Kitajske, pripravil nahrbtnik in ponovno sedel na letalo,« je dejal.
O sivo-zeleni jedi ter kapučinu in sladoledu
Obiskovalci koče pa poskrbijo tudi za nenavadne spomine. »Pred kratkim nas je obiskal Anglež. Naročil je tradicionalno slovensko jed, katere imena si ni zapomnil. Ko smo ga prosili, naj jo opiše, je dejal, da je sivo-zelene barve,« se nasmeje oskrbnica. Da gre za žgance, so ugotovili šele po pregledu brošure s tipičnimi slovenskimi dobrotami.
Kljub vsemu pa so ljudje, tujcev med takšnimi po izkušnjah Hitijeve ni veliko, včasih nad ponudbo v koči razočarani. Nadvse radi bi namreč pili kapučino in se ohladili s sladoledom. A pogoji v koči takšnim zahtevam niso kos. »Nimamo električne napeljave, elektriko pridobivamo s pomočjo sončnih celic, zmogljivost pa je preračunana na razsvetljavo in na vse aparate, ki jih potrebujemo. Avtomata za kavo ali zamrzovalne skrinje si zaradi zmogljivosti ne moremo privoščiti,« pravi Hitijeva.
Podobno so tudi zaloge vode omejene, saj imajo na voljo le kapnico, ki jo zbirajo. Ko je začne primanjkovati, morajo zapreti sanitarije v koči, čeprav se najde kdo, ki bi želel stopiti pod prho. A to večine planincev ne moti. V tem delu Karavank preprosto uživajo v razgledih, ki so z vrha Golice dobrih 300 metrov višje neverjetni. Mlada planinka Zarja iz Ljubljane je bila navdušena nad ugotovitvijo, da lahko z eno nogo stoji v svoji državi, z drugo pa v Avstriji. Njena mama pa je ob razgledu na avstrijsko stran vzkliknila: »Saj je tako lepo, kot da bi bila Slovenija!«
