»Temu poklicu sem se res ves razdajal. Bil sem zasvojen z delom, gledališčem, s plesom. Kar preveč in kar sram me je zdaj na neki način pred samim seboj. Toda očitno je bila umetniška vest močnejša,« se je pred nekaj leti v pogovoru za naš časopis spominjal Janez Mejač, danes že neke vrste živa legenda slovenske baletne umetnosti, nekoč prvi solist ljubljanskega baleta, koreograf, režiser, pozneje pa tudi dolgoletni vodja ljubljanske baletne hiše in navsezadnje še priljubljeni pedagog, ki je v predajanju svoje umetnosti ostal dejaven dolga leta po uradni upokojitvi leta 1987.
Iz bolnišnice na premiero
Mejač, rojen leta 1936 v Mokronogu, je bil več kot štirideset let tako rekoč neločljiv od gledaliških desk. Baletna umetnost ga je pritegnila kmalu po tem, ko se je njegova družina preselila v Ljubljano; sprva ga je v baletni šoli poučevala ruska profesorica Nadežda Murašova, kmalu pa se je srečal tudi z umetniškim parom zakoncev Mlakar, ki sta takrat vodila ljubljanski balet in sta iskala mlade baletne plesalce. Prvič je tako plesal v Danini (1951) kot zborist, nato nastopal še v drugih baletih (v zboru je odplesal skupno 38 predstav) in prvo manjšo solistično vlogo dobil, še preden je leta 1957 končal baletno šolanje. Od takrat se je njegova kariera le še vzpenjala in leta 1970 je dobil naziv prvega solista ljubljanskega baleta; na bogati poti, ki ga je za nekaj časa vodila tudi v tujino (ko v Ljubljani ni dobil stanovanja, je odšel v Göteborg, kjer so ga – takrat že dodobra uveljavljenega – sprejeli brez avdicije), je nastopil v kar 84 solističnih vlogah, ki jih je oblikoval z vidnimi domačimi in tujimi koreografi.
Ves ta čas se je brezpogojno daroval baletni umetnosti. »Prostega dneva za plesalca ni, za solista pa sploh,« je dejal nekoč. Tako je znana anekdota, ko je zbolel za hudo pljučnico, vendar po nekaj dneh pobegnil iz bolnišnice, da je lahko zvečer odplesal premiero predstave Žar ptica; po nastopu so ga soplesalci odpeljali nazaj na kliniko, kjer so se skupaj zabavali do jutra. Plesal je celo na dan svoje poroke.
Mojster s prirojeno eleganco
Ob vsej ustvarjalni energiji, ki jo je premogel, mu niti zasedenost v gledališču ni mogla preprečiti, da ne bi baletne umetnosti širil po odrih zunaj Ljubljane; tako je med letoma 1971 in 1973 pripravil več kot 80 baletnih koncertov po Sloveniji in zamejstvu, močan pečat pa je pustil tudi na televiziji, kjer je zaplesal v 80 oddajah in koreografiral 18 projektov; obenem je od leta 1974 kot koreograf sodeloval z dramskimi gledališči in v njih oblikoval več kot 60 koreografij, dejavno je ustvarjal tudi na ljubiteljskih odrih, kjer je postavil skoraj 70 koreografij. Plesati je nehal leta 1981 in za en mandat prevzel vodenje ljubljanskega baleta (še enkrat ga je vodil v letih 1995–1998); v okviru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu je kar dvajset let vodil baletno izobraževanje za mlade (pod njegovim koreografskim vodstvom je tam nastalo 18 baletnih produkcij), zelo pomemben je bil njegov prispevek k snovanju in izvajanju izobraževalnega programa Lutkovnega gledališča Ljubljana, predaval je tudi odrski gib in zgodovinske plese na Akademiji za glasbo.
Starosta slovenskega baleta Pino Mlakar mu je zaradi možate elegance nekoč namenil laskavo oznako »danseur noble«, rezervirano zgolj za tiste plesalce, ki se na najboljši možen način približajo najgloblji sporočilnosti plesa kot umetnosti. To posebno energijo je Mejač izžareval zlasti v plesu v dvoje, torej v pas de deux, ki zahteva veliko tehničnega napora, toda tudi pozornosti in čustvene inteligence. Med nagradami, ki jih je prejel skozi čas, mu je med najljubšimi stanovska nagrada Lydie Wisiakove (2011), sicer pa je že leta 1976 dobil nagrado Prešernovega sklada za vlogo Razuzdanca v Razuzdančevi usodi, ki mu je bila, kot je priznal, pisana na kožo; kot podobno doživete like omenja še Romea v Romeu in Juliji ter Albrechta v Giselle, všeč so mu bile tudi bolj karakterne vloge v baletih, kot sta bila Notredamski zvonar (ob 25-letnici delovanja) ali Čudežni mandarin. »Vedno pa izpostavim Lidijo Sotlar, Tatjano Remškar, Magdo Vrhovec in Vido Volpi,« je poudaril pred leti. S temi plesalkami je namreč odplesal vse ključne balete. »Vsem štirim se globoko klanjam še danes.«
