Na Prešernovem trgu so se v soboto dopoldne z modrimi baretkami na glavi zbrali slovenski veterani nekdanjih mirovnih sil Združenih narodov, ki so pred več kot pol stoletja skrbele za premirje na sinajskem polotoku in preprečevale vojno med Izraelom in Egiptom.
Prve enote so na Sinaj odšle pred šestdesetimi leti, v sklopu tedanje jugoslovanske odprave pa so bili tudi slovenski vojaki. V desetih letih se je zamenjalo kar dvajset generacij. Na Prešernovem trgu se jih je zato zbralo nekaj več kot sto, kar je presenetilo celo pobudnika srečanja.
»Ko sem razmišljal, da bi zbral slovenske veterane ob obletnici sinajske odprave, sem računal, da bi se nas zbralo tam med petnajst in dvajset. Potem pa se je, ko ste objavili pogovor v Nedeljskem dnevniku, dobesedno vsul plaz. Zdaj nas je tu res lepo število. Zdaj nas je tu res lepo število. Ta srečanja so čudovita, saj se mnogi prvič spet vidimo po več kot petdesetih letih,« je ob srečanju razkril glavni pobudnik Janez Mejač, sicer nekdanji priznani slovenski baletnik in tudi sam udeleženec misije.
Pripadnike modrih baretk pozdravila Katičeva in Janković
Pred Prešernovim spomenikom je bil kratek kulturni program, veterane je nagovorila tudi obrambna ministrica Andreja Katič. »Skozi dvajsetletno obdobje sodelovanja Slovenije v mednarodnih akcijah se je zvrstilo veliko pripadnic in pripadnikov slovenske vojske, civilno-vojaških uslužbencev pa tudi pripadnikov policije, ki so sodelovali na različnih koncih sveta. Vi ste bili ena prvih misij po drugi svetovni vojni. Na žalost je tudi danes veliko nemirnih območij. Mir ni samoumeven, zanj se je treba bojevati. Tudi danes je tako. Vi ste v preteklosti to že dokazali,« je med drugim dejala Katičeva. Pripadniki modrih baretk so se potem v pravem vojaškem redu sprehodili po Čopovi in Slovenski cesti do Kongresnega trga, kjer so položili cvetje pred spomenik sprave, nato pa so pot nadaljevali do ljubljanskega magistrata, kjer jih je sprejel župan Zoran Janković. Po uradnem delu je sledilo popoldansko družabno srečanje na Livadi z zaobljubami, da se kmalu spet vidijo.
»Po triinpetdesetih letih sem srečal kolega, za katerega nisem vedel, če je še živ. Prinašali smo mir in zato so nas tam lepo sprejeli. Zelo sem ponosen, da sem bil zraven, ker vsak ni mogel iti. Biti pripadnik mirovnih sil OZN je tedaj nekaj pomenilo,« se je tistih časov spominjal Maksimilijan Žigart iz Dravograda. Daljšo reportažo o pripadnikih modrih baretk bomo objavili v Nedeljskem dnevniku.
