Dejstvo je, da je financiranje znanosti v Sloveniji od leta 2012 močno upadlo glede na druge družbene sektorje. Z namenom, da bi povečali finančna sredstva, namenjena znanosti, so predstavniki Organizacijskega odbora shoda za znanost septembra lani pred odborom državnega zbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino predlagali sklep o povečanju financiranja znanosti za 20 in 40 milijonov v letih 2017 in 2018. V letu 2019 pa bi financiranje dvignili na 1 odstotek BDP. Predloga ni podprl niti predstavnik matičnega ministrstva za izobraževanje, znanost in šport.
Projekti brez podpore
Zdi se, da se ministrstvo zavzema za počasno rast in znanost jemlje le še kot enega porabnika državne blagajne več. Vendar je prav znanost tista, ki z novostmi in izboljšavami prinaša razvoj, dobiček in splošen napredek ne samo v gospodarstvu, temveč tudi celotni družbi. Problem pri vsem tem je, da če je obseg financiranja zelo nizek, tudi odlični projekti ne dobijo podpore. Če je za neko področje število prijavljenih projektov več kot 10-krat večje od razpoložljivih sredstev, potem se znajdemo v slepi ulici, v kateri ni niti semaforja, da bi svetila rdeča ali rumena luč, kaj šele zelena.
Za leto 2018 je znanosti namenjeno 156,4 milijona evrov, kar je enako kot lani. Razmerje med vlaganji zasebnega sektorja in državnega proračuna je približno 2:1 v korist prvega. V letu 2017 pa je bilo financiranju mladih raziskovalcev namenjenih dobrih 20 milijonov evrov.
Odhod v tujino
Mnogi mladi raziskovalci in znanstveniki se odločijo za odhod v tujino, ne samo zaradi slabše finančne pomoči, ampak tudi, ker so jim v tujini na splošno na voljo boljši pogoji. Slovenski znanstveniki delajo čudeže z opremo, staro več kot deset let. Dejstvo je, da slovenske raziskovalne organizacije težko ali pa ne morejo ponuditi vsaj približno podobnih pogojev, kot jih lahko nekdo dobi v kateri koli drugi evropski državi, na primer v Nemčiji ali Veliki Britaniji, kaj šele v ZDA. Zato o finančni podpori znanosti ne moremo govoriti samo kot o surovem denarju, ampak bi država morala poskrbeti za boljše pogoje dela, modernejše naprave. Za odhod v tujino – ZDA – se odločajo tudi mnogi norveški in nemški ter švicarski raziskovalci, ki jim doma denarja zagotovo ne manjka, in to preprosto zaradi boljših obetov glede raziskovalnega dela.
V Sloveniji je mnogo mladih obetajočih znanstvenikov in znanstvenic, raziskovalk in raziskovalcev, ki že zdaj delajo čudeže in vsak dan pomagajo pri odkrivanju skrivnosti sveta. Škoda bi bilo, če bi vsi odšli v tujino. A vedno se vse začne in konča pri denarju: ob številnih uspehih naše znanosti se politika rada nastavlja pred objektivi kamer z nagrajenci, svojih velikih besed pa običajno ne zna podkrepiti z denarjem. Uspehi torej pridejo kljub in ne zaradi skrbi države.
