Seveda je treba ločiti med resničnostnimi šovi, ki so lahko dejansko poučni, primer katerih je bil v zadnjih letih Masterchef, ter šovi, ki nimajo nikakršnega tehtnega razloga za svoj obstoj, pri katerih ne pride do izraza nikakršen talent ali sposobnost – na primer Big brother, lanska Kmetija in še mnogo drugih.
Pri slednjih se mi zdi sporna že sama ideja – sestaviti skupino posameznikov večinoma na podlagi njihovega karakterja, ki je v večini primerov izrazito provokativen ali pa nestabilen in vodi v izbruhe jeze in žalosti, ter jih postaviti v neznano okolje za daljše obdobje, medtem ko kamere nadzorujejo vsak del njihovega življenja, stiske in prepiri pa so nato predvajani vsemu svetu in služijo le dvigovanju gledalčevega ega, naslajanju in višji gledanosti.
Zakaj se nam tak vdor v zasebnost posameznika ne zdi nesprejemljiv? Kako se gledanje skozi okno v sosedino stanovanje in spremljanje njenih aktivnosti razlikuje od takih televizijskih programov? Edina razlika je torej samoiniciativa oziroma privoljenje tekmovalcev, ki pa je tako zelo pomembno, da ti dve dejavnosti razdeli v dve popolnoma različni kategoriji – eno je zalezovanje, drugo pa teoretično popolnoma sprejemljiva dejavnost, ki odžene prosti čas ter nadomesti pogovor z družino ob kosilu ali večerji.
Lahko torej iz tega povzamemo, da tekmovalci po lastni volji pristanejo na zalezovanje? Prepričana sem, da to drži, saj se osebam, ki so pripravljene sodelovati v šovu, pozornost ne zdi odveč. Na domači sceni sicer ne pride do močnih posegov javnosti v življenje sodelujočih, v tujini pa mediji mnogokrat pišejo o oboževalcih, ki so vdrli v domove resničnostnih zvezd. Šele takrat se zavedo, kako ranljivi so postali zaradi vseh osebnih informacij, ki so jih delili s svetom.
Kakšne so osebnostne lastnosti človeka, ki se prijavi v tak šov? Kaj je tisto, kar združuje toliko različnih ljudi z različnimi karakteristikami? Kaj je njihova skupna točka? Menim, da je poglavitna lastnost samozavest, pa naj bo to dobra ali slaba, taka, ki meji na aroganco, v vsakem primeru pa se zaradi tega ne bojimo izpostaviti in smo željni novih izkušenj in priložnosti.
Zdi se, da smo ujeti v začaranem krogu pritoževanja nad predvajanimi programi z velikokrat neprimernimi vsebinami in gledanjem takih oddaj kljub temu, da se zavedamo, da to ne bi smelo biti sprejemljivo.
