V Studiu UGM so že konec avgusta odprli razstavo Risbe, lutke, avtomati. Minuli četrtek so v kripti nekdanje cerkve minoritskega samostana, kjer domuje lutkovno gledališče, ponudili na ogled Solze in Omizja. Sočasno so v nekdanji osrednji cerkveni ladji premierno izvedli predstavo Besede iz hiše Karlstein po predlogi Berte Bojetu - Boeta. Kot režiser in prvi avtor lutk se je podpisal Omerzu.
Likovnik in režiser odlično povezuje strokovno znanje in v treh povsem različnih ambientih pokaže svojo izjemno sposobnost obvladovanja in prilagajanja prostoru. V Studiu UGM nas sprejmeta lutki mitološkega bika in umetne krave, ki jo je naredil Dajdal, in enaka simetrična razporeditev nas pričaka tudi v spodnjem razstavnem prostoru. Simetrija nas prisili, da se krožno sprehodimo mimo lutk in avtomatov, ki značilno za Omerzuja ropotajo in pokajo ter se v ponavljajočih gibih premikajo in ponujajo na ogled ves ustroj mehanizmov, ki jih poganja in »oživlja«. Strogi red, neposredna soočenost gledalca in lutk, odsotnost kakršnih koli čustev na njihovih obrazih ustvarijo za Omerzuja značilno stanje nelagodnosti, ki se lahko stopnjuje do melanholičnosti. Tako se zgolj likovna razstava preoblikuje v predstavo, v katero je gledalec nehote vključen kot njen aktivni člen.
Risbe v pritličnem delu galerije v postavitvi ponujajo več svobode in sproščenosti, njihov izraz pa je minimalistično prečiščen. Spokojna risba, neprekinjene črne črte, v preprosti ploskoviti izvedbi vzbuja prav nasprotno celo paleto čustev, ki v še tako resnem odraslem prebudijo otroka.
V kripti nekdanje minoritske cerkve so stropi seveda nizki in temni, stene so opečne, temelji kamniti, svetloba je zgolj umetna. Vse to je od začetkov krščanstva poveličevalo vtis prostora, namenjenega relikvijam in grobnicam svetnikov. Prav tako ozračje je Omerzujevim lutkam še posebno naklonjeno. Solze in Omizja se spajajo z rustikalnim okoljem in delujejo kot spokojni duhovi, prikazni ali prividi življenja, minevanja. Delujejo, kot da so tukaj že od nekdaj in bodo ostali še dolgo… Lutke so iz lipovega lesa in tiste iz serije Solz so oblečene v preprosto črno in belo tkanino. Njihovi naravni materiali ustvarjajo videz celovitosti s konservatorsko zaščitenimi ostanki nekdanje zgradbe.
Prehod iz kripte v ladjo cerkve po kovinskih stopnicah ponudi popoln preobrat. Nekdanji cerkveni barokizirani prostor z visokimi belimi stenami je zelo svetel in vzbudi občutek svobode, odpiranja v prostranost. Tukaj najnovejše lutke, avtomati in scenska postavitev za predstavo ponovno sledijo simetrični ureditvi. Likovno je scena dopolnjena z velikim belim platnom, prek katerega nas zgodba nagovori še s senčnimi lutkami, ki so v primerjavi s tistimi lesenimi v prvem planu naravnost monumentalne. Senčne lutke komunicirajo podobno ali enako kot Omerzujeve risbe, saj zaobidejo izrazno moč tretje dimenzije in gledalčevi domišljiji v dojemanju dopustijo več svobode. Prav to je kakovost, ki jo pripisujem kreacijam Silvana Omerzuja – z manj gledalcu ponuditi več.