Za vsak primer se je prekrižal in zraven polglasno rekel: »V imenu očeta, sina…« Pa je neka gospa iz občinstva samo rekla, da je še vedno videti tako, kot je bil videti takrat, ko so, kot je sama rekla, najstnice povsem ponorele za njim. Ivo Mojzer, letnik 1948, je v četrtek v svojem Mariboru predstavil avtobiografijo Srečen je, kdor zares živi. Z anekdotami je sproti pisal še nadaljevanje knjige. Ker je še kako srečen. »Ker delam to, kar imam najrajši – in to je glasba. Mama me je vedno podpirala, oče je bil z ulice, imel je težko življenje, da se je prebil. Vedno se je bal, da bom bolj lačen kot sit. Ker glasba, veste, ni siguren poklic. Da prideš do penzije… Za to čestitam kar sam sebi, da mi je uspelo samo z glasbo!«
Mlada dekleta ga rada pohvalijo
Pa se je njegova kariera začelo tako skromno. Skrit pod odejo je z rokami tolkel po mizi, ko je poslušal Radio Luxembourg. In sanjal. Ni čudno, da zdaj z veseljem brska po spletu, kjer zlahka najde vse tisto, česar takrat ni mogel. »Iščem The Beatles, vse te ansamble iz šestdesetih, zame so še vedno najbolj aktualni; verjetno je za vsakega mladega človeka neki band, ki ostane v njem. Ko zdaj vidim The Who ali Spencer Davis Group… Mi te možnosti nismo imeli, zdaj pa lahko poslušaš cele koncerte. Čudovito!«
To je bila predstavitev knjige, ki so jo v odlomkih tudi prebirali, a se je hkrati na novo pisala sproti. Mojzer je kar žarel, z rafali so prihajale zgodbe. Neverjetno vitalen, čil, aktiven, spomin pa tako čist, da je moderatorja pogovora popravljal v letnicah, krajih, imenih. »Nikoli nisem razmišljal, da bi izdal knjigo. Le povedal sem svojo zgodbo gospe Darji (Kebe, op. p.). Na računalniku nisem tako vešč, ona pa je rekla, ti samo piši, in sem pisal in pisal.«
Mojzer se je skušal zahvaliti čisto vsem pomembnim v njegovem življenju, je povedal. Tako tistim, ki so prišli na predstavitev knjige, kot tistim, ki jih ni več. Od Vilka Ovsenika (»Dal mi je prvo priložnost, da sem posnel pesem Polnočni kavboj«) prek Frana Milčinskega - Ježka, ki ga je najprej na ljubljanski železniški postaji nahrulil, češ, kdo da je, nato pa odslovil vse druge in sta se družila pozno v noč, pa vse do Roka Ferengje, s katerim ju druži navdušenje nad Elvisom. Mojzer je te dni spet aktualen s skladbo Ti si rekla sonce v oglasu za Mercator. »Zdaj pojem za najboljšega soseda,« se je pošalil. »Lepo je, čudovito, da to sliši. Zadnjič mi je rekla neka punca, kako je to kul, da zna célo besedilo. Nekatere skladbe so kot vino, res. Včasih traja leta, da ostanejo. Nikoli ne moreš vnaprej vedeti, kaj bo.«
Bobni so mu dvakrat rešili življenje
Takšna je bila tudi njegova kariera. Nikoli ni mogel zares vedeti, kaj bo. Želel je samo bobnati, drugi pa so ga nato nagovarjali in želeli, da bi šel po poti Ringa Starra, še za mikrofon. Po Polnočnem kavboju je prišla Cifra mož. To so bili tudi časi, ko so pevce še popravljali pri izgovarjavi. »Srečal sem se z vsemi največjimi našimi mojstri, s katerimi sem imel možnost kaj posneti: največkrat z Jožetom Privškom in Elzo Budau.« Dan ljubezni je slišal še, ko sploh ni imela tega naslova, ker še ni imela niti besedila. »Samo nanana,« se je zasmejal in spomnil očaranosti, ko je melodijo prvič slišal v kuhinji pri Dejviju Hrušovarju. Nato je leta 1975 s skupino Pepel in kri nastopil na Evroviziji. Spoznal je člane Abbe, toda večji vtis so v karieri nanj naredili Shadows in pozneje Claudia Cardinale. »V živo je bila še lepša!« se je nasmejal.
Hkrati so to bili časi, ko se je igralo precizno (Biseri, Indexi, Kameleoni). »Nekoč sem plačal trikrat po 20 mark, ker sem se zmotil. Na koncu se je nabralo do konca leta 800 mark, za božični večer smo imeli večerjo in sem dobil vse povrnjeno.«
Na Slovenski popevki, Melodijah morja in sonca in Veseli jeseni je nastopil po devetkrat. Kako vidi festivale danes? »Danes je ogromno odličnih pevcev in pevk, ko gledam te talente – izjemno. A se danes gleda drugače na to. Mi smo se bolj borili, da bi prišli do nekega cilja, danes je mladim morda bolj vseeno, ker ni takega boja, so pa vrhunski pevke in pevci. Vsake toliko, ko gledam te oddaje, se čudim. Je pa odvisno, kakšna je produkcija kompozicije. Včasih si lahko odličen pevec, pa vlak pelje v drugo smer. Zelo pomembno je, da ima pevec pravi komad res zase. Prve skladbe so zelo pomembne, Jože je začutil, kaj mi prija. Lahko bi pa zapel kaj, kar se ne bi prijelo pri publiki.«
Pri mladih pogreša, da nimajo več takšnega spoštovanja do zelo dobrih glasbenikov. »Bal sem se, tresel, ko sem videl Privška. Imel sem tako spoštovanje! Nekoč mi je v Radencih rekel: Če ti jaz, Ivo, rečem, da si dobro odpel, je to več vredno, kot če ti to reče sto tisoč ljudi. Kaj želim povedati? Kar je on povedal, je stoodstotno držalo! Leta pa najbolj pokažejo svoje. Čas.«
Bobni pa so bili tisti, ki so mu dvakrat rešili življenje. Prvič v Keniji, drugič na Korziki. »Prvič sem se skregal, ker je del bobnarske opreme manjkal in nisem želel na letalo, ki je nato strmoglavilo.« Drugič pa je malo manjkalo, da bi bil na tistem nesrečnem letalu, ki je strmoglavilo na Korziki. Raje je šel igrat v Nemčijo. »Do jutra sva s kolegom na parkirišču na nemški avtocesti praznovala novi rojstni dan.«
