Bruce Springsteen se na več kot petsto straneh avtobiografije pred bralcem povsem razgali; je neposreden ter skorajda bolestno iskren, a nikdar patetičen ali kakor koli samozadosten. Demitizira sebe kot zvezdnika in pokaže, da je samo človek, eden izmed nas, resda z nekaj več milijoni na bančnem računu, a njemu tega nikdar nismo očitali. Odkrito spregovori o notranjih demonih, o neznosni depresiji ter o izkrivljenem odnosu z očetom, na katerega priznanje je čakal vse do njegove smrti. Bruce vse to izpove na nič kaj fellinijevski način, kajti lepši spomini se niso umaknili v korist bolečim. Marsikatero podrobnost bi sicer lahko mirne duše obdržal zase, a to očitno ni v njegovem proletarskem značaju. Pričakovano je gostobeseden ter občutljiv za dogajanje okoli sebe, pod vprašaj pa postavi tudi marsikateri obče zakoreninjen postulat popularne glasbe, predvsem tistega, da je rokenrol izključno uporniška zabava mladih in ne more spregovoriti o problemih kasnejših generacij, obremenjenih z vsakodnevnimi problemi. Morda je prav v tem našel enega izmed prvih porivov, da se je lotil pisanja spominov.
Tudi bolj površni sledilci kariere in diskografije Bruca Springsteena so se najverjetneje vprašali, čemu avtobiografija. Bruce je namreč svoje življenjske prigode, nezgode in razmišljanja že od prvenca dalje vnašal v svoje pesmi ali je z njimi orosil marsikatere oči v koncertnih predgovorih. Ali gre lahko še dlje, še globlje? In odgovor je sila preprost: Lahko! Boss v svojih spominih ni prav nič rezerviran, ne do sebe ne do najbližjih. Tudi E-Street Bandu, ki na zunaj velja za vzorčen model izvajalske harmonije, zameri marsikaj. No, člani benda mu pri tem ne ostanejo prav nič dolžni. Bruce – v nasprotju z vzornikom Dylanom – nikdar ni bežal od statusa, ki ga je dobil od zveste publike, se je pa precej selil od dekleta do dekleta, dokler ga ni »prikovala« Patti Scialfa. Vendar njegovo intimno življenje ni edina zgodba, ki pelje skozi spomine. Prek poglavij svojega odraščanja in družinskih napetosti ponudi tudi vpogled in razumevanje Amerike druge polovice dvajsetega stoletja, osebne zgodbe poveže z gibanji in spremembami v javnem, od optimizma in idile petdesetih do zloma in začetka razkroja družbe na vseh ravneh v času, ko je Jon Landau vzkliknil: »Videl sem prihodnost rock'n'rolla in njegovo ime je Bruce Springsteen.«
S pričujočo avtobiografijo Bruce Springsteen postavlja drugačna pravila v pisanju spominov. Ne gre za umetno posiljevanje za utrditev mita, niti za očiščevalni recept, ki bi ga predpisal samemu sebi. Po vseh neavtoriziranih biografskih ugibanjih, resnicah in polresnicah je zgodbo o sebi povedal sam.
