Ni veliko glasbenikov, ki bi bili tako ameriški kot Bruce Springsteen. Ko je sredi osemdesetih let izdal album Born in the USA, je bila v kavbojke oblečena zadnjica na podlagi ameriške zastave za mnoge mulce po vsem svetu, vključno s socialistično Jugoslavijo, podoba prave Amerike – delavske, bele Amerike, Bruce Springsteen pa hripavi glas ameriškega predmestja. Pesem Glory Days je še vedno himna generacije z opisanimi vsemi ključnimi življenjskimi trenutki ameriškega sna: srednješolska ljubezen, ki vodi v propadli zakon, srednješolski košarkarski as, ki ni končal v NBA, oče, ki je vse življenje delal za tekočim trakom, a so ga odpustili, in petkovo pivo s prijatelji, ob katerem obujajo spomine na slavne dni.
Od tistih časov dalje smo spoznali, da Amerika ni le podoba belega delavskega razreda. Toda Bruce Springsteen je še vedno velik zvezdnik. Od leta 1968 je nastopil na 2500 koncertih v 40 državah, pred 100.000-glavimi množicami, in pri 67 letih je še vedno zmožen odigrati večurni koncert. Zakaj in kako, je sedaj opisal v avtobiografiji Born to Run, ki je izšla pred kratkim in so jo v Slate Magazine opisali kot »rokenrol spomine babyboom generacije«.
Springsteen je v svojih spominih presenetljivo iskren. Odkrito je denimo priznal, kaj si misli o svojem glasu: »Sploh nimam prav veliko glasu.« Prav tako razdeli navodila, kako uspeti v glasbenem svetu, in to s kančkom diktature: »Če želite žareti dolgo in svetlo, se morate zanašati še na vse kaj drugega kot le na svojo intuicijo. Demokracija v rokovskem bendu je z nekaj redkimi izjemami tempirana bomba. Čeprav sem v svojem življenju večinoma zmeren, sem v tem pogledu ekstremist: to je moj bend in to je moj oder. Brez izjeme.« Kako trd šef je, je pokazal tudi s tem, da je napetost med njim in njegovo skupino E Street Band nastala zaradi tega, ker so glasbeniki želeli višje honorarje, on pa se je odločil, da so dovolj plačani. Torej je njegov vzdevek The Boss še kako upravičen, saj se je z zgodbami v avtobiografiji izkazal za človeka, ki ima rad nadzor nad vsem, kar počne.
Oče z glasovi v glavi in depresivni glasbenik
Še odkritejši je v opisovanju svojega zasebnega življenja. Pa naj bo to slikovit opis enega od deklet, ki jih je imel (in imel jih je veliko): »Bila je živahna, pisana Italijanka, z očali, ki so me spominjala na knjižničarke.« Ali pa spraševanje o tem, ali je bila njegova prva žena igralka Julianne Phillips z njim poročena le zaradi slave in kako se je njegova druga žena Patti Scialfa zmožna soočati z vsemi njegovimi kapricami. Brutalno iskren je tudi v opisu svoje družine. Njegov oče je bil nasilen in večinoma brezposeln voznik avtobusa, mama pa tajnica v odvetniški pisarni, ki je s sinom v dnevni sobi plesala tvist in mu najela prvo kitaro. Živeli so življenje revne družine iz New Jerseyja. Zaradi očetovega popivanja glasbenik do svojega 22. leta ni pokusil alkohola. V knjigi je opisal svojo prvo izkušnjo s pivom, ko se mu je svet v hipu zazdel lep. Čeprav je do sedaj očeta vedno opisoval kot krut lik iz svojega življenja, je v knjigi priznal, da je njegov oče Doug Springsteen trpel za duševno boleznijo, ki se je z leti slabšala: »Moj oče je v glavi slišal glasove in se z njimi pogovarjal.« Večkrat je za več dni izginil in Bruce ga je iskal po vsej Ameriki.
A tudi on se sooča z boleznijo, z depresijo. Zgodba o depresiji Brucea Springsteena je celo najbolj odmevala v medijih in je morebiti največje razkritje v knjigi. »Včasih nisem mogel niti vstati iz postelje,« je priznal. »Zdelo se mi je, da je bila vsa moja energija, nekaj, kar je bilo vedno gonilo mojega življenja, kruto ukradena. Bila sem hodeča lupina.« Podoba junaka ameriškega delavskega razreda je s tem vsaj malce oskrunjena, saj si nihče ne predstavlja Brucea Springsteena, ki dneve in dneva joka, naphan z antidepresivi. Po drugi strani pa so prav zato avtobiografije: da se ikone počlovečijo.
