Kdo ve, kaj je avtobiografija?
Teoretiki literarne avtobiografije njene začetke postavljajo na različne konce, splošni konsenz pa se drži sv. Avguština in njegovih monumentalnih Izpovedi (okoli leta 397 n.št.), v katerih je odkril človekovo notranje življenje. Med pomembna dela prištevajo še Rousseaujeve Izpovedi in Montaignove Eseje, med mejna dela pa Sartrove Besede, Rolanda Barthesa in Rolanda Barthesa in knjigo Circumfession porogljivega Jacquesa Derridaja. Historiat zvrsti je seveda mnogo obsežnejši in bolj problematičen, saj se zatika pri krovnem vprašanju, kaj pod avtobiografijo sploh razumeti. V zvrst je tako mogoče všteti zgolj dela, ki se na umetniški način trudijo povzeti zgodovino nekega življenja in to počnejo resnicoljubno – kolikor jim spomin in narava umetniškega ustvarjanja to sploh dovolita. Po takšni definiciji avtor vselej ve, kdo je oziroma pri čem je, posameznikova identiteta je fiksirana kot lesna goba. Rigidno izpovedana identiteta je značilna za avtobiografije tako imenovanih velikih mož, generalov, vojakov, politikov, pri čemer so takšna dela vselej bližje zgodovini (zmagovalcev) kot umetnosti (marginalcev).
Na drugi strani velja prepričanje, da je vsakdo, ki ustvarja, ustvarjalec avtobiografije, ki samo še ni prišel iz omare, tako imenovani closet autobiographer, da torej govori o sebi, tudi ko govori o drugih. To se na primer rado očita nigerijski pisateljici Chimamandi Ngozi Adichie, za domačo avtorico kratke proze Matkovićevo pa velja scela. Zvrst bi potemtakem lahko razpotegnili čez vse človeško umetniško delanje in nehanje, kar verjetno ne bi povzročilo le popolne zmede (za vse, razen za strukturaliste), temveč tudi kakšno zamero.
Izpovedovanje kot »naravno«
Sredino najdemo v minimalni zahtevi, da je istovetnost avtorja, pripovedovalca in glavnega junaka v delu potrjena ali najmanj nakazana. Veliko uslugo nam tu naredi ameriški pisatelj Dave Eggers, saj pomisleke, ali je »pripoved res o njem«, enostavno zatre: »Da, vse to je o meni.« Minimalna zahteva je včasih izpolnjena na lažnivi način ali pa nas avtor/pripovedovalec/protagonist vleče za nos. Trdijo, da so vsi eni in isti, pa spet, da niso, in podobno. Zadeva se lahko izrodi celo tako zelo, da je izmišljeno kar celo življenje, podpisano z imenom resnične osebe – kakor v odmevnem primeru Binjamina Wilkomirskega, ki naj bi kot osiroteli latvijski Jud preživel dve koncentracijski taborišči. Pa ju ni.
Ker je z definicijami vselej križ, je morda lažje z genealogijo, kjer je pionirsko delo opravil Michel Foucault. Po njegovi analizi nas je s konceptom duševnosti opremilo krščanstvo, ki se je prvo lotilo urejanja posameznikovih misli. Po nekaj stoletjih čudaških ritualov pokore si je Cerkev omislila spoved. Z rednim pregledovanjem duševnosti si je človek prislužil nebesa, vendar, kakor ugotavlja Foucault, pravzaprav nikomur ni bilo jasno, kaj je grešno in kaj ne. Kakor pri definicijah tako v duševnosti – oboje je zapleteno. Ker je bolje biti previden, so se kristjani začeli spovedovati precej pogosto, nekateri celo vsak dan ali večkrat na dan, kar je vodilo do inflacije obiskov in prezasedenosti duhovnikov. Foucault opisuje kompleksne procese prestrukturiranja človekovega razumevanja samega sebe, ki so vodili do tega, da je izpovedovanje postalo človekova prva »natura«. Na prenovljenega človeka je udobno sedla psihoanaliza, ki je slo po izpovedovanju metodično predelala.
Avtobiografija kot avtoterapija?
S psihoanalizo je izpovedovanje doseglo še eno družbeno potrditev, s katero si je v knjigi Kultura narcisizma dal opraviti tudi ameriški sociolog Christopher Lasch. Že ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja je zaznal, da je terapevtskost postala osrednja vrlina dela literature. Zameril jo je zlasti Mailerju, Updiku in Rothu, pri nas pa se v to smer najmočneje nagibajo Peršakove Usedline.
Lascheva napoved, da bo izpovedna literatura skupaj z avtobiografijo zgrmela s sedeža umetnosti, se je deloma uresničila. O umetniškosti besedil je pomembno odločati ob konkretnih besedilih, uči bralska praksa, cinizem pa, da je treba biti pozoren na razliko med avtobiografijo in besedilom za odnose z javnostjo. Zaradi majhnosti literarnega prostora je nevarnost za slednje v Sloveniji seveda velika, toda pogumni avtorji kažejo, da se tudi tam, kjer te poznajo vsi, da iti do konca – do tja, kjer te zares lahko spoznajo.
