Kljub dejstvu, da se je rodila v Kanadi in tam preživela večino svojega odraslega življenja, se Nina Bunjevac v prvi vrsti počuti kot srbska izseljenka. Kot je povedala, se je po tem, ko se je iz Srbije vrnila v Kanado, počutila tako osamljeno, da je pustila šolo in nekaj časa delala kot natakarica v srbskem »kafiču« v Torontu. Tam se je družila s sonarodnjaki, ki so v veliki meri navdihovali tudi njene prve stripovske zgodbe: »Ko sem se kot najstnica konec osemdesetih let vrnila v Kanado, so me očetovi prijatelji sprejeli kot otroka heroja.« Njen oče Peter je bil namreč četniški terorist, ki je umrl v sedemdesetih letih in so ga cenili v emigrantskih krogih v Kanadi. »Nekaj časa sem se identificirala s to vlogo. To je botrovalo tudi dejstvu, da sem bila pretresena, ko je Nato bombardiral Beograd. Informacije o vojni sem v tistem času namreč dobivala samo prek CNN, ki je demoniziral Srbe, in prek satelita, s katerim smo lovili Miloševićeva poročila.«
Postavljanje pravih vprašanj
Ko se je odločila nadaljevati s študijem umetnosti, je za nekaj časa prekinila s stripom, k mediju pa se je vrnila šele po tem, ko je doživela čustveno in identitetno krizo, ki so jo spodbudile knjige Dubravke Ugrešić in Jasmine Tešanović. »Njuno pisanje mi je odprlo oči. Dve ženski, Hrvatica in Srbkinja, sta imeli podobno izkušnjo in podobnega zatiralca – nacionalizem.« Šele takrat se je lahko resneje lotila zgodbe svojega očeta, prvič v zbirki Heartless, v katero je uvrstila tudi kratek strip z naslovom Avgust 1977. V njem je obračunala z očetom, srbskim nacionalizmom in zgodovino svoje domovine. Kot je o stripu zapisal Miljenko Jergović, je to zgodba, ki jo je treba vedno znova pisati, brati in pripovedovati. »V tej zgodbi se ponovi vprašanje, ki ga je v Nemčiji postavljala generacija 60. let: ali lahko ljubimo svoje očete in preziramo njihove ideje? Odgovora na to vprašanje ni, niti ga ne potrebujemo, saj je smisel katarze prav v postavljanju tega vprašanja.«
Iskanje očeta
Poleg postavljanja pravih vprašanj pa je strip Avgust 1977 služil tudi kot katalizator avtoričinega poglobljenega raziskovanja očetove zgodbe. Tako je nastal grafični roman Očetnjava, v katerem je izrisala tako kompleksno življenjsko pot svojega očeta Petra kot tudi časa in prostora, ki sta ga zaznamovala.
Strip prinaša zgodbo očeta, ki se je rodil srbskima staršema v majhni hrvaški vasi. Njegov oče je umrl v ustaškem taborišču Jasenovac, mati je umrla kmalu zatem, njega pa so si nato podajali sorodniki. Po vojni se je izšolal na vojaški šoli v Splitu in bil do sredine 50. let zaposlen v JLA. Potem ko je podprl Milovana Đilasa, enega najbolj znanih in odločnih kritikov povojnih komunističnih sistemov, je tri leta preživel v zaporu, nato pa emigriral v Kanado. Tam se je poročil s sonarodnjakinjo, rodili so se jima trije otroci in na prvi pogled se je zdelo, da si je uredil udobno življenje. A ves čas ga je gnalo sovraštvo in želja po maščevanju. Tega je kot sirota sproščal na vaških mačkah, v Kanadi pa se je pridružil četniški teroristični organizaciji Srbsko osvobodilno gibanje Očetnjava, kamor ga je povabil Nikola Kavaja, znan tudi kot »lovec na Tita«. Po letih sodelovanja z organizacijo je Peter leta 1977 umrl v nepojasnjeni eksploziji, medtem ko je pripravljal napad na jugoslovansko veleposlaništvo.
Med osebnim in političnim
»Nostalgijo je težko preboleti. Lahko si samo zamišljam, kako se je počutil moj oče, ko je ugotovil, da nima izbire in da se nikoli več ne bo mogel vrniti v domovino. Zaradi izkušenj, ki sem jih nabrala v prvih letih po vrnitvi v Kanado, razumem, da ima lahko diaspora tako negativen kot pozitiven vpliv na dogajanje v domovini. To smo videli na primeru Anteja Pavelića in ustašev, srbskih četnikov in nenazadnje v vojni v devetdesetih letih.«
Prav ta vpogled v življenje diaspore je Nini Bunjevac omogočil, da je v Očetnjavi tako prepričljivo prepletla povsem intimno zgodbo in zgodovinske dogodke, ki so usodno zaznamovali celoten balkanski prostor. Pri tem pa je očitna odsotnost vsakršne sentimentalnosti s temu primernim risarskim slogom. Risbe so namreč izjemno dodelane in detajlirane, kar mestoma ustvarja vtis, da si jih je avtorica sposodila iz starih fotografskih albumov. Dogajanje je podano na popolnoma realističen način, pa naj gre za dokumentirane zgodovinske dogodke ali intimne družinske spomine.
Očetnjava je po eni strani zgodba o siroti, ki je postala terorist, po drugi strani pa zgodba o hčerki, ki štirideset let po očetovi smrti še vedno išče sledi, ki bi ji razkrile, kdo je dejansko bil njen oče. Da bi maščeval svoje starše, je Peter svoje otroke prikrajšal za očeta. Nina se je odločila drugače in je ta del družinske zgodovine pustila za seboj. Prav ta odločitev, da se bo s travmo soočila na drugačen način, pa je tudi najsvetlejša točka celotne zgodbe.
