Svetozar Gligorić, gentleman in poliglot

Gligorić, rojen leta 1923 v Beogradu, se je šah naučil igrati sam pri enajstih letih. Tik pred vojno je, tedaj že mojster, še mladoleten ostal brez staršev. K sebi ga je vzel dr. Miljanić, predsednik beograjskega šahovskega kluba, ki se je tik pred bombardiranjem Beograda z družino umaknil v Črno goro. Svetozar je odšel v partizane, po vojni pa postal novinar. Kmalu je bil vodilni jugoslovanski šahist; leta 1947 je v Ljubljani osvojil prvenstvo Jugoslavije. Vseeno se je več let »lovil« med šahom in novinarstvom. Tudi zlata medalja na dubrovniški olimpijadi leta 1950 ga ni dokončno prepričala. Skozi 50. leta je hitro napredoval; postal je tako veliko ime, da naj bi leta 1957 v Dallasu emigracija snovala atentat nanj. Načrt je propadel, »Gliga« pa zmagal in odnesel vrtoglavih 2000 dolarjev – skoraj dve letni plači. Na turnirju kandidatov, ki so ga leta 1959 gostili Bled, Zagreb in Beograd, so bila pričakovanja ogromna, a Gligorić ni mogel čez sovjetsko falango in je s Fischerjem delil peto mesto. Odtlej je bil eden od izbrancev, ki jim je Bobby vedno dovolil v svoj svet.

Še en naskok na vrh si je priigral: leta 1968 je v četrtfinalnem dvoboju z Mihailom Talom v Beogradu vodil, a podlegel pritisku javnosti. Še dolgo je igral na najvišji ravni; barve SFRJ je branil na petnajstih olimpijadah, spotoma pa zbral dvanajst naslovov državnega prvaka. Sovjeti so se ga bali, ko je sedel k belim figuram; v pravilnih, »šolskih« položajih, ki zahtevajo akademski pristop, mu ni bilo enakega. Nekaj je zmanjkalo v psihološkem pristopu, sicer bi bila pot do vrha odprta.

Gligorić je vsaj po dvakrat premagal svetovne prvake Euweja, Botvinika, Smislova, Petrosjana in Tala, napisal več knjig, sodil maratonski dvoboj med Karpovom in Kasparovom v Moskvi, v poznih letih pa odkril v sebi tudi izvrstnega skladatelja. Šah in glasba gresta pač pogosto z roko v roki.