Ko je šah večji od življenja

Bobby Fischer že 18 mesecev ni igral, ko je poleti 1965 sprejel vabilo na turnir v Havani. Ameriške oblasti mu niso dovolile na Kubo, pa je igral kar iz šahovskega kluba na Manhattnu. Tudi zato le drugo mesto. V Santa Monici, na turnirju z rekordnimi nagradami, je bil po prvem krogu – predzadnji. Drugi krog je pokazal, kaj zmore Bobby: Spaski je komaj rešil prvo mesto. Fischer je zadnjič komur koli gledal v hrbet. Razvil je napadalen, a čist slog, popolna tehnika pa mu je dovoljevala igro na najmanjše prednosti.

Sredi 60. let je Bobby vstopil v Svetovno božjo cerkev, ki zapoveduje sabat. Zato je na medconskem turnirju v Tunisu prišlo do zapleta z urnikom in Fischer, ki je vodil, je ročno zapustil turnir. Vrnil se je, a vedno nove zahteve so bile preveč za organizatorje in dokončno je odstopil. Po gladkih zmagah na manjših turnirjih je zopet poniknil za poldrugo leto. Znova se je pojavil na dvoboju med SZ in svetom v Beogradu leta 1970 in odpihnil Petrosjana. Nov krog bojev za naslov svetovnega prvaka se je začel brez očitno najboljšega, a so Američani našli rešitev: Pal Benko je Bobbyju odstopil mesto na medconskem turnirju na Majorki. Fischer se je oddolžil z veličastno zmago; zdaj je bil med kandidati, pri katerih so po novem odločali mini dvoboji. Padel je Mark Tajmanov – s šest proti nič, brez remija! Bent Larsen je tvegal in doživel enako usodo. V Buenos Airesu je Tigran Petrosjan dosegel častno zmago, a tudi podlegel genialnemu Američanu.

Začele so se priprave na »dvoboj stoletja«: ozračje hladne vojne med ZDA in SZ je podeseterilo medijsko zanimanje. Bobby še nikoli ni premagal Borisa Spaskega, a je v zadnjem letu prevladoval kot še nihče. Ker je muhastega izzivalca motilo vse – od mesta igranja in višine nagrade do kamer, osvetlitve in igralne deske, dolgo ni bilo jasno, ali dvoboj bo. Odločil je telefonski klic Henryja Kissingerja: »Bobby, tukaj država. Potrebujemo te.« 4. julija 1972 je Fischer stopil z letala v Reykjaviku.