»Če arhitekt naredi napako, zasadi bršljan, da jo prekrije. Če zdravnik naredi napako, jo prekrije z zemljo. Če pa kuhar naredi napako, jo prekrije z omako in reče, da je to nov recept,« je dejal francoski kuharski mojster Paul Bocuse, imenovan tudi Bocuse d'Or, zlati Bocuse, kot se imenuje nagrada na najprestižnejšem kuharskem tekmovanju na svetu. Kuharski mojster, ki je pred dnevi umrl v 91. letu starosti, je začetnik nouvelle cuisine, ki je na krožnike postavila lahkotnejše jedi brez tradicionalnih francoskih omak.
Bocuse je umrl v sobi nad svojo slavno restavracijo L'Auberge du Pont Collonges, v kateri je bil rojen leta 1926, saj je njegova družina tam imela restavracijo že od leta 1765. Restavracija je ena izmed tistih z najdaljšo tradicijo treh Michelinovih zvezdic – dobila jih je leta 1965 in jih ima še vedno. Prav tako slovi po tem, da že desetletja niso spremenili jedilnika, zaradi česar jim mnogi očitajo, da so zastareli, drugi pa jih čislajo kot hram francoske kulinarike. Res pa je, da je bil Bocuse papež francoske kulinarike, kot so ga tudi imenovali, mojster samopromocije in prodaje svojega imena, kar je bilo za tradicionalne kuharje v šestdesetih letih celo bolj šokantno kot to, da je v smeti pometal omake.
Pravzaprav je bil prvi kuhar, ki je znal svoje kuhanje unovčiti zvezdniško – pred restavracijo si je dal postaviti svoj spomenik. Svetovno slavo si je prislužil s kreacijo hrane za polete s concordom, pa tudi s soupe aux truffes, juho s črnimi tartufi, ki jo je leta 1975 ustvaril za francoskega predsednika Valeryja Giscarda d'Estanga, zaradi česar jo v restavraciji strežejo z imenom juha V. G. E. Gastronomski vodnik Gault et Millau ga je razglasil za kuharja stoletja. In to kljub temu, da je sam dejal, da nouvelle cuisine pomeni malo na vašem krožniku, a preveč na vašem računu. Kasneje, sredi osemdesetih, mu je isti vodnik znižal oceno, češ da veliki kuharski mojster premalo časa preživi v svoji kuhinji. Bocuse je na to ogorčeno odgovoril, da gospoda Henri Gault in Christian Millau nimata pojma o hrani ter da naj ga oceni njegov lovski pes – če bo po jedi pomahal z repom, to pomeni, da je njegova hrana odlična.
Nepoboljšljiv ženskar
Slovel je tudi po tem, da nikoli ni zamudil priložnosti za dobro fotografijo, pa naj bo to ob njegovem harleyju davidsonu ali pa selfi s tetovažo petelina na roki. Bil je poosebljeni Francoz, kar je ob njegovi smrti v tvitu zapisal francoski zunanji minister. Francoz pa ni bil le v kuhinji, ampak tudi v postelji. Nasploh je bil njegov odnos do žensk starokopiten, sedaj bi rekli seksističen. Trdil je, da so ženske dobre kuharice, a slabe kuharske mojstrice, ker »ženske nenehno skušajo početi to, kar počnejo moški, a pri tem izgubljajo svojo ženstvenost«. Visoka kulinarika je bila zanj domena moških in v njegovi kuhinji ni bilo žensk, in to kljub temu, da se je sam šolal tudi pri Eugénie Brazier, prvi ženski, ki je dobila tri Michelinove zvezdice. Toda Bocuse je ženske toliko raje videval v postelji. »Obožujem ženske. Dandanes živimo predolgo, da bi bili z le eno žensko. Delam, kot da bom doživel sto let, in življenje uživam, kot da bom jutri umrl,« je dejal že davnega leta 1976.
Res so ga zaradi njegovega zasebnega življenja mnogi obsojali. Poročil se je takoj po vojni in z Raymonde Duvert sta ostala skupaj vse do njegove smrti. Ob tem pa je imel še dve zares dolgoletni ljubici. Z zdravnico Raymone Carlut je delil 50 let svojega življenja in imata sina Jeroma, ki je tudi kuhar. S Patricio Zizza je preživel 35 let. Kot je dejal v avtobiografiji, so vsi skupaj živeli srečno, s tem, da si je on življenje začinil z neznanim številom ljubic. »Vem, da je moj odnos do žensk malo mačističen, a sem moški svojega časa in prepričan sem, da imajo ženske ne glede na to, kaj govorijo, rade mače,« je dejal Paul Bocuse, brez dvoma eden zadnjih ambasadorjev pristnega francoskega joie de vivre.
