Po drugi svetovni vojni sem v Avstriji zbolel. Šel sem k najbližjemu zdravniku, ki me je pregledal, dal recept in navodila, na koncu pa vprašal, kdo je plačnik, zavarovanje ali jaz. Vse je bilo urejeno v minuti. Sistem je deloval brezhibno, ker ga praktično ni bilo. Bili smo samo zdravnik, bolnik in država, ki je nisem zanimal. Tudi v našem zdravstvenem sistemu še zdaj kar zgledno delujejo področja, ustanove in oddelki, ki jih še ni dosegla roka prestrukturiranja, kot se temu reče lepše, ko vam uspe nekaj nepopravljivo uničiti. Za kar pa si država, prosim lepo, umije roke. Ona ni nikoli za nič kriva – čeprav drži vse v svojih rokah: vrečo z denarjem za normalno delovanje, zakonodajo, organizacijo in kadrovanje na najpomembnejše položaje.
Samo pomotoma, se branijo politiki, nas nevedneži krivijo, da imajo naše nevidne podaljšane roke večjo moč kot stroka, kot vsi zdravniki in vse medicinsko osebje, ki lahko samo še pridno delajo in zdravijo, česar snovalci sistema žal še ne utegnejo. Ne da tega ne bi znali, oni lahko vse urejajo samo od daleč, ampak čisto vsega pa res ne morejo opraviti sami… Zato so tu še zakonodajalci, upravna in nadzorna telesa, odbori, sveti, direktorji in predsedniki, poleg ekonomistov še nabavne službe pa organizatorji dela in oh, saj ne more biti drugače, vsemogočna administracija… Brez katere se pri nas sploh ne da biti dobro bolan.
Potem pa vam aktualna ministrica nenadoma ugotovi, da je zdravnikov premalo. A viš vraga. A da to ni od včeraj, doda. Seveda, dušica draga, to vemo tudi mi, vsi, ki nismo ministri. Vemo, da je bilo svoj čas tudi pri nas zdravnikov in zdravstvenega osebja ravno prav, nato pa pod vsako vlado malo manj; najprej stomatologov, potem revmatologov, nato urologov pa onkologov, splošnih zdravnikov, anestezistov itd. Saj nima smisla naštevati, lahko jih preštevate z leve proti desni ali z desne proti levi, vedno jih bo enako premalo. Edino na ministrstvu, ki bi moralo skrbeti, da je medicinskega kadra v tej deželi ravno prav, imajo mislecev v izobilju, polnih novih idej, ki se v praksi izkažejo kot popoln fiasko. Kar pa jih ne moti, da ne bi verjeli v svojo nenadomestljivost. In više ko se gre, bolj dragoceno nenadomestljivi so vsi.
Ene same reči pa javnosti le še ne znajo pojasniti: zakaj je moral biti študij medicine pri nas kljub tolikšnemu pomanjkanju zdravnikov toliko desetletij številčno omejen? Tej nevednosti ni kos niti zdravniška zbornica (kjer že dolgo ne poznajo prostorske stiske – ta je lahko samo po hodnikih in na bolniških oddelkih, kajne, kjer ni nič hudega, če zmanjkuje postelj). Marsikomu tudi to ne gre v glavo, kako si lahko država s premalo zdravniki tako zlahka privošči njihovo odhajanje drugam, čez mejo, kjer imajo zdravnikov dovolj. Moj sošolec, na primer, je že zdavnaj odšel v Zürich, kjer se je uveljavil kot tako ugleden zdravnik in profesor, da so ga skušali zvabiti na univerzo v Kanado, kamor pa ni odšel, ker ga je minister povabil na razgovor, kaj bi lahko Švica storila zanj, da bi ostal. Najbrž jim tudi zaradi takih navad ne primanjkuje dobrih strokovnjakov.
Joj, zdaj si pa zamislite, da bi tudi pri nas koga, ki veliko zna, poklicali na Gregorčičevo na prijateljski pomenek? Saj bi vsem v hiši padlo z glave toliko kron, da se jih ne bi dalo sproti odvažati. Sicer pa, čemu tolikšno okolišenje: saj gotovo še pomnite, gospodje, kako je stroka sama poslala na podiplomski študij v tujino dve nadarjeni specializantki, po njuni vrnitvi z znanstvenima doktoratoma v torbi in z dragocenim praktičnim znanjem, pridobljenim na najuglednejših klinikah – pa ju doma niso smeli zaposliti, ker je pristojno ministrstvo ravno tedaj varčevalo… Kajti država, to bi že lahko vedeli, ima pri nas vedno prav, tudi tedaj, ko je to brezupno neumno.
V nekdanji kraljevini je krožil vic, kako strogi vojaški zdravnik na vlaku Ljubljana–Beograd gleda med vožnjo skozi okno, postrojeni vojaki pa stojijo ob progi, kažejo jezike in govorijo aaaaaa. Nazaj grede potem zdravnik skozi okno meče aspirine tistim, ki niso kazali jezika samo iz posmeha. Pa lepo prosim, nikar tega ne pripovedujte naprej, da ne bo prišlo na ušesa komu, da bi potem tudi on poskušal na tak način še kaj privarčevati za naše zdravstvo.
Milan Maver, Ljubljana
