Kot kosmata šala zveni dejstvo, da je avtorski strip Kosmati krimič, ki sta ga za odrasle s skupnimi močmi ustvarila Nejc Juren, sicer prevajalec, in ilustrator Izar Lunaček, prej izšel v tujini kot (preveden iz angleščine) doma. »Vedela sva, da je pri nas zaradi pomanjkanja sredstev možnosti za izdajo malo. Zato sva ciljala na Francijo, kjer cenijo stripe, ki so obenem resni, ljubki in grozljivi; Francozi se radi igrajo. A na koncu je navdušenje pokazal ameriški založnik, četudi je tamkajšnji trg bolj odprt za zgodbe o superjunakih in za avtobiografski strip,« razlaga Lunaček. Obetala sta si večjo serijo prigod o živalskem »podzemlju«, ki ga raziskuje detektivski žirafec Manny, in za zdaj pristala pri štirih zvežčičih, torej štirih zgodbenih nastavkih, ki se v tem duhovitem živalskem noiru medsebojno prepletajo.
O vzvišenosti
Uvaja ga zločinska zagata – izginil je kup pleničev (plenilskih filmov), med njimi eden, v katerem nastopa žena cenjenega žirafjega sodnika, Mannyjevega sorodnika, katerega ugled bi to utegnilo očrniti. Sliši se kot nezapleten primer, dokler se natančneje ne seznanimo z večstoletno zgodovino serengeške Banana republike, v kateri so se po srborito popisanih prevratih tako levi kot nilski konji, žirafe, zebre, gazele in sloni odpovedali lovu na plen.
No, skoraj. Najbolj »nostalgični« še obiskujejo zakotne dvorane plenografske kinematografije, v katerih se ob ogledu pleničev, ki prikazujejo objesten lov, predajajo plenilskim nagonom, pri tem pa si kakopak ne privoščijo kokic. »Konec koncev gre samo za davčno meso, ne?«
Nevarne obljube
Lunaček je želel kombinacijo dokumentarca in noira, Juren vidnejšo vpeljavo kritične perspektive, ki seveda govori o človeški družbi. Zakaj imajo zebre nižji družbeni status? Kaj imajo levi od tega, da jih ne pojedo? Kakšnemu razrednemu boju smo priča? »Uporabila sva resnične lastnosti živali. Nilski konj velja za najnevarnejšega, lev je kralj živali. Zebre se zdijo primerne za najnižji razred, za rajo,« pove Juren, češ da je zeber v afriških safarijih ogromno.
Od kod ideja o omejevanju njihove rodnosti? V stripu nastopi tudi sporni poster Dva sta dovolj! kampanje Življenjskega kroga, tretji mladič naj bi namreč postal dar plenilcem. »Ne gre toliko za omejevanje rodnosti kot za dostop do mesa. Žirafe z dvema otrokoma živijo precej bolje kot zebre, ki jih imajo 15 v revščini, a to je del njihove stoletne kulture spoštovanja in ljubezni. Da bi torej oblasti dosegle svoj cilj, se politično igračkajo z obljubami, vrlino delajo iz grozne stvari,« sklene Juren in ponudi še nič kaj smešno vzporednico z našim vsakdanom. Sicer pa je to le ena od mnogih sumljivih podobnosti tega kosmatega stripa s (tudi slovensko) realnostjo.
Naključje ni niti, da v glavni vlogi detektiva nastopa žirafec, žirafe namreč nimajo naravnih plenilcev. »Zato praviloma tudi nimajo osebnih interesov, nimajo specifičnega značaja, noirovski junak pa mora biti malo skrivnosten, distanciran. Žirafe so v taki druščini tako dobesedno kot v prenesenem pomenu nekoliko vzvišene, poleg tega je prav zaradi njihove višine to tudi risarski striparski izziv,« pojasnjuje Lunaček. A je Juren z vtihotapljeno informacijo o smrti Mannyjevega otroka in žalosti njegove žene dosegel, da je tudi osrednji, nekoliko čudaški, melanholičen lik še kako »človeški«.
