Predvsem jih strastno prebiram, jih pa tudi rišem. Lani sem dočakala svojo prvo objavo, in sicer v časopisu festivala sodobnih idej Indigo s stripom Neustrašni ljubimec. Tema je bila premagovanje strahu, v mojem stripu junak premaguje strah pred umetnostjo.
Zakaj se ljudem ni treba bati stripa? Kaj v njem je po vašem mnenju tehtno?Pri stripu bralec ustvarja akcijo. Akcija poteka tam, kjer stripa ni, torej med dvema okencema, pasusoma, v bralčevi glavi. Strip se je treba naučiti brati, ponotranjiti logiko, ki je za njim. Sama sem na začetku dosti dala na risbo, zdaj ko imam že več izkušenj pri branju stripov, vzamem v roke strip ne glede na vizualno podobo, ker vem, da je lahko vseeno dober. Bistvo stripa je v tem, da stripar zna pripovedovati zgodbo, tako z besedilom kot s sliko, včasih tudi brez besedila.
Koliko stripovska umetnost mlade sploh zanima?V Sloveniji ni velikega zanimanja. V sedemdesetih letih so stripe brali naši starši, ki so zdaj ob nekaterih stripih, recimo Alanu Fordu, nostalgični in v naši striparnici velikokrat povprašujejo po njih. Po tem valu navdušenja pa se ljubezen do stripa ni razvijala naprej. Tudi slaba dostopnost vpliva na popularnost in kulturo branja stripov. Opažam pa, da pri ljudeh z našo ponudbo zbudimo radovednost. Upam, da so tudi naša mesečna predavanja v Kinu Šiška prispevek k popularizaciji stripa, saj med poslušalci vidimo tudi mlade.
Nekaj striparnic pri nas vendarle je, poleg vaše v Pritličju še Buch in Oblaček. V čem se med seboj razlikujete? Kje se še da kupiti, brati strip?Poleg striparnic imajo določeno ponudbo stripov tudi naše knjigarne in knjižnice, na primer Knjižnica Otona Župančiča Ljubljana je dobro založena. V Kinu Šiška so imeli že pred nami manjšo striparnico Kiosk, ki je zdaj ni več, njihov izbor stripov, izdanih pri neodvisnih založbah, pa je bil primerljiv z našim v Pritličju.
Knjigarna Konzorcij ima v svoji ponudbi mešanico komercialnih stripovskih založb, kot sta Marvel in DC, stripovskih klasik in mang. Striparnica Buch in celjski Oblaček sta specializirana za legendarne izdaje stripov, tako imenovane »kiosk« stripe, in držimo se vsak svojega področja.
Izvrsten izbor prevodov »risoromanov« ima tudi založba Vigevageknjige. Forum Ljubljana pa že več kot dve desetletji skrbi za prevode avtorskih stripovskih albumov in za izdajanje ene vidnejših revij alternativnega stripa v Evropi, Stripburger.
Lani ste bolj poglobljeno spoznavali stripovsko sceno na Švedskem. V čem so tam posebni?Nekaj časa sem preživela v Göteborgu in naredila majhno raziskavo na tamkajšnji stripovski sceni. Prišla sem do Serieateljen, kjer ustvarja kakšnih dvajset animatorjev in striparjev, in dobila prve napotke. Ena od animatork je Malin Biller, ki jo poznajo tudi bralci Stripburgerja. Obiskovala sem njihove striparnice in s stripi bogato založene knjižnice, v Stockholmu imajo celo knjižnico stripov. Švedski strip je nedvomno specifičen. V knjigarnah prevladujejo stripi, ki so jih ustvarile ženske, drugače od slovenskega stripa, ki je bil od nekdaj v domeni moških. Leta 2013 je recimo izšla antologija stripark, ki so risale izključno na temo menstruacije. Šlo je za provokacijo, rezultat je fantastičen.
Veliko švedskih stripov je tudi avtobiografij, pri katerih so zelo neposredni, kar je nenavadno, saj Švedi neradi izstopajo. V stripih so očitno našli kanal za sprostitev svojih frustracij. Obstaja tip švedskih stripovskih junakov, ki so v svojem delovanju zelo nekonvencionalni. Oscar Andersson, ki je risal v 19. stoletju, je naredil strip Moški, ki dela, kar mu pade na pamet, tudi v ženski različici, in ta lik res počne, kar se mu zljubi. Ali pa sodobni avtor Mats Jonsson, ki svoje življenje natančno popisuje v stripu, z vsemi podrobnostmi iz zasebnosti. V začetku sploh ni bil dober risar, ampak to na Švedskem ni nič nenavadnega. Strip je mogoče študirati, četudi ne rišeš dobro, moraš pa znati pripovedovati zanimive zgodbe. Zanimive so potem primerjave med razvojem stripa in družbo, vrednotami. Strip je absolutno obraz družbe.
So stripi kot odličen pripomoček za učenje jezikov pomagali tudi vam?Seveda, v švedščini sem najprej začela brati prav stripe, in to stripe v časopisih, kjer jih je kar precej. Nekaj časopisov ima celo stran, namenjeno stripom. Besede sem hitro osvojila prav zato, ker sem jih lahko povezala s sliko in hkrati razumela dogajanje. Pozneje sem začela brati tudi daljše grafične romane.
Kje so še oaze kreativnega neodvisnega stripa v Evropi?V naši striparnici po številu prevladujejo stripi francoskih avtorjev, stripovska kultura je tam močna, prirejajo festivale in menda ni nič nenavadnega, da ima povprečen Francoz na polici poleg knjig tudi nekaj stripov. Francoski avtorji se tudi precej prevajajo, v nasprotju s španskimi in italijanskimi, kjer je stripovska kultura sicer enako močna. Strip imajo radi tudi Belgijci. Trenutno sem do ušes zaljubljena v Brechta Evensa, ki sem ga pred nekaj leti odkrila v eni izmed striparnic v Barceloni. Pa tudi Slovenci imamo nekaj finih avtorjev, dva takšna sta na primer David Krančan in Tanja Komadina.
