Od danes ima Slovenija prvič v svoji zgodovini de facto določeno celotno državno ozemlje. Čeprav je arbitražna odločba o meji s Hrvaško začela veljati že 29. junija ob njenem izreku, slovenske oblasti jurisdikcije še niso izvajale na celotnem dodeljenem območju. Državno ozemlje se je na 670 kilometrov dolgi kopenski meji s Hrvaško zaradi arbitražne razsodbe zmanjšalo za dva kvadratna kilometra, na 20.271 kvadratnih kilometrov.
Pred iztekom roka za dogovor o uveljavljanju arbitražne odločbe se je okrepila diplomatska dejavnost med Zagrebom in Ljubljano. Izmenjala sta si nekaj not, v katerih je Hrvaška Slovenijo opozarjala pred enostranskimi dejanji, Slovenija pa je odgovarjala, da bo spoštovala mejno črto, kot jo je določilo arbitražno sodišče, in da do Hrvaške nima teritorialnih zahtevkov. Prav tako je na Hrvaško še enkrat prispela ponudba za ustanovitev mešanih meddržavnih komisij za demarkacijo meje, ki bi se lahko v skladu z odločitvijo arbitražnega sodišča na nekaterih odsekih kopenske meje dogovorile za njen bolj življenjski potek. Vendar se Hrvaška za to rešitev ni odločila, saj še vedno zavrača celotno arbitražno razsodbo.
Zadnja opozorila iz Ljubljane
Slovenija se bo pri izvajanju jurisdikcije na kopenskem in morskem delu meje srečala s precej različnimi okoliščinami. Izvajanje jurisdikcije pomeni, da država na svojem ozemlju izvaja varnostni nadzor, prebivalcem zagotavlja vse državne storitve, za območja pa velja njena zakonodaja.
Ker Slovenija v nasprotju s Hrvaško arbitražno odločbo razume za obvezujočo in kot del mednarodnopravnega reda ter prava EU, bo tudi izvajanje jurisdikcije na tem ozemlju razumela kot svojo pravico, v skladu z mednarodnim pravom. Na slovenskem zunanjem ministrstvu so včeraj – podobno kot premier Miro Cerar in zunanji minister Karl Erjavec v minulih dneh – vnovič zagotovili, da Slovenija ni in ne bo povzročala mejnih incidentov. Ton je bil vendarle nekoliko ostrejši. Zapisali so, da Slovenija svoje »aktivnosti izvaja izključno na teritoriju Republike Slovenije kot odziv na s hrvaške strani povzročene kršitve mednarodnopravno določene in veljavne mejne črte«.
Nedovoljeno prečkanje meje kot kršitev arbitražne odločbe
Načela izvajanja jurisdikcije veljajo za kopenski in morski del meje s Hrvaško. Vendar je zaradi minulih in sedanjih občutljivosti sosednje Hrvaške glede razmejitve v Piranskem zalivu ter ribolova hrvaških ribičev več težav pri izvajanju jurisdikcije mogoče pričakovati v Piranskem zalivu. Ker je bilo Sloveniji dodeljenih približno 80 odstotkov Piranskega zaliva (213 kvadratnih kilometrov), kar je več, kot je zahtevala Hrvaška, torej da se meja povleče po sredinski črti zaliva, gre bližnja problematična srečanja hrvaških in slovenskih ribičev ter policij obeh držav pričakovati prav na tem območju.
Če bo za slovensko policijo izvajanje jurisdikcije na dodeljenem in evidentiranem ozemlju po arbitražni odločbi povsem normalno izvajanje oblasti, lahko Hrvaška zaradi svojih stališč navzočnost slovenske policije v tem delu akvatorija razume kot kršitev ozemeljske suverenosti, ki ga tolmači kot svojega. Ker slovenska stran že napoveduje tožbo zaradi hrvaškega neizvajanja arbitražne odločbe pred sodiščem EU, bodo lahko vsa prečkanja hrvaške policije in hrvaških ribičev brez ustreznih ribiških dovoljenj v slovensko morje razumljena kot dokaz kršitev suverenosti državnega ozemlja in nepriznavanja arbitražne razsodbe.
Kopenska meja manj problematična od morske
Manj razburkano izvajanje jurisdikcije v skladu z arbitražno odločbo gre pričakovati na kopenskem delu meje, kjer so mejni incidenti po arbitražnem dogovoru med Slovenijo in Hrvaško po letu 2009 večinoma poniknili. Na tem območju večjih težav pri izvajanju jurisdikcije ne gre pričakovati. Arbitražno sodišče je namreč pri kopenski meji skoraj v celoti upoštevalo usklajene katastre obeh držav in mejo povleklo po skoraj enaki razmejitvi, na kateri sta Slovenija in Hrvaška od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja izvajali efektivno oblast. Manjša odstopanja so le pri zaselkih Mirišče in Draga, ki sta se dokončno znašla na slovenski strani ozemlja. Kljub temu bi bilo treba natančno določitev meje na terenu določiti z demarkacijo meje, za to bi bilo potrebno sodelovanje Hrvaške. Vsakršno nedovoljeno prečkanje meje, določene z arbitražno odločbo, in poseg na slovenskem ozemlju bi bil tudi na kopenskem delu meje lahko razumljen kot kršitev arbitražne razsodbe.
Nekoliko bolj problematično je ohranjanje slovenske suverenosti na območju vojaškega objekta na Trdinovem vrhu, ki je bilo dodeljeno Hrvaški. Premier Cerar je napovedal, da si želi koordinirane predaje tega vojaškega območja Hrvaški, vendar ozemlje za zdaj ostaja v slovenski lasti, dokler Hrvaška ne bi privolila v oblikovanje mešanih komisij za demarkacijo meje v skladu z arbitražno odločbo. Če Slovenija s tem poskuša Hrvaško prepričati o sprejetju arbitražne odločbe, se lahko to formalnopravno razume tudi kot ohranjanje slovenske vojaške navzočnosti na tujem ozemlju. Vendar bi morala Hrvaška za takšno tolmačenje tudi s politično odločitvijo sprejeti arbitražno odločbo.
Cerar in Erjavec sta včeraj evropsko komisijo vnovič seznanila s sedanjimi odnosi s Hrvaško in jo glede izvajanja arbitražne odločbe pozvala k ukrepanju. Premier Cerar je sicer ta teden dejal, da v začetku januarja pričakuje načrt podpredsednika komisije Fransa Timmermansa, kako naj bi dosegli izpolnjevanje arbitražne razsodbe.
