Glavno vlogo na naši strani igra klepetavi, patriotsko neoporečen, strokovno podkovan par, ki ga bomo imenovali »čvekača«. Po dobri uri poslušanja njunega telefonskega nakladanja ne najdem nobene druge bolj primerne oznake. Na hrvaški strani glavnega protagonista še skrivajo v globinah obveščevalno-varnostnega podzemlja. Predsednik vlade dr. Cerar je v prvi reakciji pričakoval, da bosta čvekača sprejela odgovornost za svoje početje. In sta jo – oba sta nemudoma odstopila. Odstopila?!? Predstavljajte si, da sta namesto v državni službi zaposlena v kakšni mednarodni korporaciji. Malo sta se zaklepetala o poslovnih zadevah, konkurenca se je priključila na njune telefone, posledično pa je za delodajalca nastala milijonska škoda. Bi jo odnesla z »odstopom«? Malo morgen! In your dreams! Takoj bi letela na cesto, kot sta dolga in široka. Pa ne samo to – slekli bi ju do golega in verjetno na koncu vtaknili še v zapor. Enako bi se godilo tudi njunemu šefu, direktorju korporacije. Vendar pa naš premier ne misli tako o svojem zunanjem ministru, seveda tako o samem sebi ne misli niti minister, zato ostaja – minister.
Po dobrem tednu je videti, kot da nas ima Hrvaška popolnoma v pesti. Istega dne, ko so bili v medijih objavljeni prisluhi, je hrvaška zunanja ministrica Pušićeva že najavila glavne obrise delovanja hrvaške vlade, ki so se v vsega tednu dni udejanjili v njeni odločitvi, da izstopi iz arbitražnega postopka, to odločitev pa so enoglasno podprle vse politične stranke, akademske institucije, pravna stroka, javno mnenje in na koncu še sabor. Paralelno s tem so hrvaški diplomatski emisarji pohiteli v prestolnice, da bi pojasnili urbi et orbi, zakaj je bila Hrvaška prisiljena v ta dramatični akt, izzvan z nedopustno slovensko kontaminacijo arbitražnega postopka. Na drugi strani je Slovenija v šoku najprej nekaj trobezljala o hrvaškem predvolilnem spinu, nato pa je obmolknila. Zunanjemu ministru Erjavcu se je moralo nekaj hudo zatakniti v grlu, saj ga prve štiri dni krize ni bilo na spregled in pred mikrofone. Baje zato, ker ni imel kaj povedati, saj naj bi premier vse vajeti vzel v svoje roke. Slovenska politika je stopila skupaj in se enoglasno dogovorila, kaj ji je storiti, da v predpisanem roku petnajstih dni v Haag pošlje novega arbitra. Izbrala je neverjetno hitro in složno verjetno najboljšega, predsednika meddržavnega sodišča v Haagu, Ronnyja Abrahama. Diplomacije, razen izjave sedanjega veleposlanika v Zagrebu Vojka Volka in zapisa njegovega potencialnega naslednika (ki še nima zagrebškega agremana) Saše Geržine, ni bilo zaznati. Predsednik države Pahor si je otrl pot z obraza in med dvema odkosoma v haloških strminah povedal nekaj globokih misli o pomenu arbitraže. Premier dr. Cerar je po odločitvi hrvaške vlade pisal kolegu Milanoviću, da se za Slovenijo postopek v Haagu nadaljuje. Minister Erjavec pa je (končno) pripravil briefing za ljubljanski diplomatski zbor. Javnost in mediji so zaskrbljeni in pritiskajo, češ, kaj (ne) dela naša vlada.
Kaj ve Hrvaška?
Prva prioriteta vlade je ugotoviti, kakšna je dejanska škoda. Oba čvekača mora nekdo (obveščevalci, kontraobveščevalci, policija, preiskovalni sodniki, poslanci, svet za nacionalno varnost, kdorkoli že je pooblaščen za takšne zadeve) temeljito izprašati, kdaj in kaj sta se resnično pogovarjala. Eno je, če so njuni trije telefonski pogovori vse, kar sta zagrešila, drugo pa, če je šlo za prakso dnevne, tedenske, mesečne komunikacije, katere vsebina je lahko še vse kaj drugega kot slišano. Preden se vlada odloči, kakšne poteze bo potegnila v Zagrebu, Haagu, Bruslju in po svetovnih prestolnicah, mora natančno vedeti, kakšen in kolikšen je njun greh. Ni še jasno, ali je Hrvaška objavila samo relativno nedolžne pogovore, o katerih je tudi laiku jasno, da ti res niso mogli biti odločujoči za inklinacije arbitrov, prave obtožbe pa še skriva kot jockerja v rokavu in jih bo dozirala po potrebi. Če so razkriti prisluhi samo vrh ledene gore, potem vlada mora vedeti, kaj se skriva pod ledenim površjem. In oba čvekača sta ne samo moralno, temveč tudi sicer odgovorna, da pošteno, ne da bi zamolčala neprijetne podrobnosti, preiskovalcem povesta kompletno, nefrizirano resnico njunih komunikacij. Samo na tak način lahko vlada pripravi verodostojno in delujočo strategijo reševanja te krizne situacije. Kajti situacija, v kateri smo se znašli, ima vse karakteristike krize, ki se mora reševati po načelih in pravilih kriznega upravljanja. Ali vlada zares tako postopa, je iz njenih zunanjih aktivnosti težko zaključiti. Vlada ne sme sprejeti hrvaške igre, temveč mora igrati svojo, s trezno glavo in odločno. Njeno delovanje bi – po imenovanju novega arbitra – moralo vključevati naslednje korake:
razčistiti, kaj se je dejansko dogajalo v komunikaciji Drenik-Sokolec;
formalno protestirati zoper Hrvaško (in Srbijo?) zaradi uporabe »nedovoljenih sredstev«;
s protiobveščevalnimi metodami odkriti, kdo so dejanski avtorji prisluhov;
sprožiti diplomatsko protiofenzivo v Bruslju (EU, Nato), Haagu (tribunal) in v prestolnicah posameznih držav članic, zaveznic in pomembnih partneric;
sprejeti arbitražno odločitev, kakršnakoli že bo;
pripraviti se za primer, da Hrvaška ne sprejme razsodbe arbitražnega sodišča.
V primeru, da arbitraža pade, se mora vlada pripraviti na življenje z nerešenim mejnim vprašanjem in temu primerno prilagoditi svojo zunanjo, varnostno in ekonomsko politiko v bilateralnih odnosih, regionalnem delovanju ter v partnerskih in zavezniških odnosih v EU in Natu. Izjava hrvaškega premiera Milanovića, da odpoved sporazuma ne bo vplivala na (dobro)sosedske odnose, predstavlja višek političnega cinizma, podcenjevanje sosede in mednarodne skupnosti.
Morje, edina geostrateška prioriteta
V geopolitični oceni stanja na Balkanu (Objektiv, 11. julija 2015) smo v zvezi z grško krizo zapisali, da se Balkan vrača na geopolitično karto sveta kot eno od stalnih kriznih žarišč, katerega epicenter se iz Bosne premika proti vzhodu in jugovzhodu, na Kosovo, v Makedonijo in še južneje na Peloponez. Zaplet okrog arbitražnega sporazuma potencialno nestabilnost prenaša tudi na severozahod in Balkan spet razširja do podnožja Alp. Ko so se visoki uradniki in poslovneži v začetku junija srečali v Portorožu na »Summitu 100« kot delu Brdo/Brioni procesa, so ugotovili, da varnostna vprašanja ponovno postajajo aktualna na Balkanu. Brez slovensko-hrvaške lokomotive ta proces nima možnosti za uspeh. Vendar pa brez arbitražnega sporazuma tudi lokomotive ne bo več. Ta sporazum bi pokazal, da članstvo v EU in Natu pomeni tudi kvalitetni preskok v dojemanju mednarodnega položaja, pravic in dolžnosti, ter pomenil odmik od tradicionalnega brezkompromisarskega, maksimalističnega, iracionalnega (vse ali nič) balkanizma, ki ga, vsaka na svoj način, uprizarjata Hrvaška in Slovenija.
Slovenski vitalni interes je, da si zagotovi prost izhod na morje in se tako profilira tudi kot pomorska sredozemska država, kot je to skozi zgodovino vseskozi bila. V avstroogrskem cesarstvu je bil Trst glavna pomorska vez cesarstva s svetom. V času kraljevine Jugoslavije so bili slovenski kraji zaradi rapalske meje odrezani od morja in zaklenjeni na kopno. V času Titove Jugoslavije si je Slovenija izborila svoj pomorski status sama, mimo in pogosto tudi navzlic načrtom Beograda. Slovenija kot suverena država ima eno samo resnično življenjsko pomembno geostrateško prioriteto in ta je pomorska. Roko na srce, udejanjanje te prioritete v praksi nam s primeri drugega tira, Luke Koper, (ne)skrbi za primorsko gospodarstvo, turizem in morski promet ni v čast. Vendar to v ničemer ne zmanjšuje njenega dejanskega pomena. Za to generacijo politikov bo prišla neka nova, ki bo naše geopolitične danosti znala bolje izkoristiti. Zato je pomembno, da je pomorska dimenzija zapisana v novi deklaraciji o zunanji politiki Slovenije in operacionalizirana v strategiji slovenske zunanje politike.
Dobra je samo ena rešitev
Kot nam kaže primer Grčije, imajo države pravico, da se demokratično odločajo tudi v svojo škodo. Videti je, kot da nekaj podobnega počne tudi Hrvaška. Težko je razumeti, kako si Hrvaška predstavlja ureditev svojih meja s štirimi sosedami, Slovenijo, Bosno in Hercegovino, Srbijo in Črno goro. Tudi bilateralni odnosi z drugima dvema sosedoma, Madžarsko in Italijo (čeprav ne neposredno ozemeljska/akvatorialna vprašanja), niso ravno primer dobrososedskih odnosov. Če k temu dodamo še precej temačno hrvaško finančno in ekonomsko perspektivo, se nam kar vsiljujejo paralele z Grčijo – državo, ki rada veliko zahteva in obljublja, vendar malo daje in izpolnjuje.
Od štirih mejnih ozemeljskih problemov je videti, da ima problem s Slovenijo za hrvaški geopolitični in geostrateški položaj bistveno manjše posledice, kot jih bo imela ureditev meje na Donavi s Srbijo oziroma v Dalmaciji z BiH in Črno goro. S precejšnjo gotovostjo lahko zaključimo, da ne gre za impulzivno politično odločitev, temveč za vnaprej premišljeno in načrtovano operacijo. Na to nas navaja časovna razlika med posnetimi pogovori in njihovo objavo. Samo ugibamo lahko, kakšna je bila Hrvaška računica v zvezi z arbitražno odločitvijo s Slovenijo. Morda se je ustrašila, da bi zanjo relativno manj ugodna rešitev na posreden način dala stimulus drugim trem arbitražam, da bi lahko na podoben način »potegnila ta kratko«, in se je zato odločila, da gre na prvo žogo in vsem ostalim v regiji, pa tudi mednarodnim arbitrom ter partnerjem in zaveznikom v EU in Natu pokaže, da v nobenem primeru ne bo nikakršnega popuščanja in kompromisa, saj je za Hrvaško edina sprejemljiva rešitev – njena rešitev. Takšna maksimalistična drža je slaba popotnica za bilateralne odnose ter regionalno sodelovanje in pomeni dolgoročno recesijo odnosov ter povečanje varnostnih tveganj v regiji. Pomeni pa tudi resen udarec samemu arbitražnemu mehanizmu kot obliki miroljubnega reševanja mednarodnih sporov, kar ne more ostati brez globalnega odziva.
Videti je, da se Hrvaška zaveda nevarnosti, da se podobno kot Grčija s takšno politiko osami v mednarodni skupnosti in še posebej znotraj obeh ključnih povezav, EU in Nata. Od tod njena diplomatska ofenziva po evropskih in svetovnih prestolnicah o tem, kdo so good in kdo bad guys. Pri tem Hrvaška izpušča pomemben element, ki je v zadnjem času z odmevnimi obveščevalnimi dejanji senzibiliziral evropsko politično in splošno javnost. Vohunjenje za sosedo, partnerico v Evropski uniji in zaveznico v Natu, ter za predstavniki mednarodnih pravnih/arbitražnih institucij ni sprejemljivo, ne prispeva h krepitvi nacionalne varnosti, temveč k rušenju medsebojnega zaupanja ter prepotrebne kohezije in solidarnosti enako ali pa še bolj kot nespoštovanje obče veljavnih in dogovorjenih pravil igre. Ne glede na to, kako umetelno je pripravljena obveščevalna igra, od kod in od koga prihajajo prisluhi, bo kljub splošnemu prepričanju, da to vsi delajo vsem, težko prepričati mednarodno javnost in politiko, da za tem neposredno kot organizator ali posredno kot kupec ne stoji hrvaška država. Evropska unija je komaj zajela sapo po maratonskih pogajanjih z Grčijo, že jo masira Hrvaška z zahtevo po samoukinitvi arbitražnega tribunala oziroma z grožnjo nespoštovanja njegovih odločitev zaradi grešne koze Slovenije. Ali ima utrujena Evropa sploh dovolj politične volje in moči, da se sooči in disciplinira še eno svojo svobodno strelko? Kako in s čim naj ustavi nadaljnjo fragmentacijo, ki jo hrvaška diplomatska ofenziva v bistvu predstavlja?
Po nasvet k Dejanu Zavcu
V Maščevanju geografije (2013) Robert Kaplan ugotavlja, da je zemljepisna lega in oblika države tudi danes pomembna. Hrvaška spada med države z dokaj neugodno obliko državnega ozemlja, zato je še posebej občutljiva za svoje meje. Urejene meje te objektivne geografske neugodnosti relativizirajo, neurejene, obtežene z mejnimi spori, pa geopolitični in geostrateški položaj države objektivno slabšajo. Notranjepolitično so podlaga za stalno ali občasno preganjavico o zunanjih sovražnikih. Zato so nerešena ozemeljska vprašanja eno najbolj nevarnih netišč tlečih konfliktov in kriznih žarišč. S homogenizacijo nacionalne politike in javnega mnenja v primernem trenutku jih je namreč najlažje razpihati do vžiga. To se pravkar masovno dogaja pri sosedih, v manjši meri pa tudi pri nas doma. V demokracijah je izkoriščanje notranjega sovražnika za politične potrebe bolj problematično, zunanji sovrag, še posebej, če se prikaže, da steguje kremplje po naši sveti zemlji/morju, pa je vedno priročen.
Zamislimo si, da gre v tem primeru za boksarski dvoboj. En boksar se že mesece v tajnosti pripravlja na dvoboj, za katerega je izbral čas in mesto, ki mu najbolj ustrezata. Na nedovoljen način je pridobil informacije o svojem nasprotniku, ki mu bodo pomagale, da ga spravi na kolena. Dvoboj mora dobiti v prvih rundah z nokavtom, kajti čas ni na njegovi strani, saj je v slabi kondiciji. Z vsako naslednjo rundo bo njegova možnost za zmago vse manjša. Na drugi strani imamo boksarja, ki sploh ne ve, da ga čaka neposredni dvoboj, v prepričanju, da velja dogovor, da bodo to namesto njiju opravili drugi, ki obvladajo boksarske video igrice. Vendar tudi on malo preverja, kako mu kaže videogame. Ko se presenečen znajde v ringu, je njegova edina taktika, da se obdrži na nogah, se izogiba pogubnim udarcem in da počasi troši moč nasprotnika. Kajti ve, da ima nasprotnik moči samo za nekaj rund. Na dolgi rok ga lahko premaga na točke. Do konca dvoboja je še daleč, vendar ne pozabimo, nasprotnika takoj za prvim duelom čakajo naslednji, enako ali pa še bolj neprijetni izzivalci.
Dvoboj se nadaljuje. Vprašajte Zavca za nasvet!
