G. Drašček sicer ni navedel vzroka njihovega bežanja iz domovine. Tedaj bi moral za zločince imenovati tudi drugo stran, saj so bežeči belogardisti, čeprav je njihov »delodajalec«, ki so mu zaprisegli zvestobo, že kapituliral, izvedli povojni zločin pri Borovljah in Dravskem mostu, ko jim je uspelo s pomočjo sodelovanja nemških topov pobiti 180 partizanov. Nekaj teh vrnjenih belogardistov je mogoče končalo v Hudi Jami in so že dobili cerkveni blagoslov. Padli partizani pa še čakajo na blagoslov, saj je bila med njimi večina katolikov.
Ker se sedaj medijsko ubadamo s spravo in če upoštevamo rek »o mrtvih samo najlepše«, bi si verjetno eni in drugi zaslužili kakšen spomenik. V borbi padlim belogardistom so ga v Grahovem že postavili. Tudi po vojni pobitim povratnikom bi lahko postavili spomenik. O tem se z g. Draščkom verjetno kar strinjava. Moja privolitev pa je povezana z zahtevo, da se pri tem ne maliči zgodovinska resnica. Ne morem se strinjati, da so bežeči bili »slovenska narodna vojska« (kot piše na spomeniku v Grahovem), ki jo je vzdrževal okupator z nemškimi oficirji na čelu. Resnici na ljubo bi moralo na spomeniku zraven imena po vojni pobitih domobrancev biti zapisano tudi število slovenskih domoljubov in borcev proti okupatorju, ki jih je nosilec imena pobil. Seveda se zavedam, da točne številke ni mogoče ugotoviti, toda jaz bi se zadovoljil tudi s približno vrednostjo.
Upam, da se tudi glede takega spomenika g. Drašček strinja z mano. Zavedam se, da takšnih spomenikov ne bomo dočakali, saj vemo, da nihče ne prizna rad svojih zločinov. Mogoče bi se pa s takimi spomeniki le približali spravi.
Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani
