Dnevnopolitična debata v Tajvanu vključuje podobna vprašanja kot marsikje drugje po svetu. Trenutno so to reforma delovne zakonodaje, ekologija in zakon, s katerim bi se zlahka poistovetili v vzhodni Evropi: o popravi krivic in odstranitvi simbolov avtoritarnega režima v letih 1945–1991 (le da gre v tem primeru za protikomunističnega). »Ampak kakor koli obrnete, glavno vprašanje v Tajvanu je vedno in povsod samo eno – odnosi s celino,« vdano pravi predstavnik tajvanskega zunanjega ministrstva. Z besedo celina v Tajpeju označujejo Kitajsko. Zapletenost statusa in odnosov med Pekingom in Tajpejem je rodila veliko takšnih nevtralnih izrazov, ki omogočajo, da strani komunicirata brez vtisa provokacij. Malce podobno kot, bližje nam, FYROM. Ali Kosovo.*
Peking osvaja srca in glave
Prevladujoča novica v Tajvanu v teh dneh so tako posnetki kitajskih vojaških letal, ki obletavajo otok. To se ne dogaja tako zelo redko, vselej pa povzroči nervozne odzive, sploh zdaj, ko ocenjujejo, da je Kitajska povečala vojaške izvidnice in urjenje za morebiten spopad. Odnosi so namreč vselej nekoliko napeti, včasih bolj, drugič manj.
Kitajska trdi, da je Tajvan del njenega ozemlja. Ta, kamor so po kitajski državljanski vojni prebegnili poraženi nacionalisti, ima samovlado, a zaradi groženj Pekinga ni nikoli razglasil samostojnosti. Ko je kitajski predsednik Xi Jinping oktobra na kongresu komunistične partije dobil drugi petletni mandat, je dejal: »Odločno, samozavestno in z zadostnimi zmogljivostmi smo pripravljeni premagati kakršno koli odcepitveno zaroto Tajvana. Nikoli, nikdar in v nobeni obliki ne bomo nikomur dovolili, da loči kateri koli del kitajskega ozemlja od Kitajske«.
To ni bilo sprejeto ravno kot napoved manj napetega obdobja. Chang Hsiao-yueh je ministrica vlade v Tajpeju in voditeljica agencije z imenom Svet za zadeve celine. To je najvišji organ za odnose s Pekingom. V pogovoru s tujimi novinarji na vprašanje o tem, kako vidi odnose s Pekingom v drugem Xijevem mandatu, ne omenja pričakovanj o velikem vojaškem zaostrovanju, ampak o dvotirni taktiki Kitajske. »Peking bo pristopal trdo in mehko. Trd pristop vključuje vojaške vaje, kazanje mišic, poskuse, da onemogoči naše diplomatske stike in sodelovanje v mednarodnih organizacijah. Drugi pa je mehkejši pristop. Želijo denimo doseči, da privolimo v določitev urnika za združitev, omenjajo spoštovanje našega življenjskega sloga, spodbujajo gospodarsko in kulturno sodelovanje,« pravi Changova. Končni cilj Pekinga je po njenem združitev, a da je pristop fleksibilnejši. »Poskušajo osvojiti srca in glave Tajvancev, zlasti mladih. Izobraženim in mladim ponujajo službe na celini, dobre plače, stanovanje, možnosti za začetek kariere. Pričakujemo, da bodo pet let nadaljevali s takšnim pristopom.«
So se leta 1992 res dogovorili?
V Tajvanu je trenutno na oblasti Demokratska napredna stranka (DPP), ki je v nasprotju s starejšo glavno konkurentko, Ljudsko narodno stranko (Kuomintang), večja zagovornica političnega oddaljevanja od Pekinga. Stranka se je pred tridesetimi leti rodila z idejo o osamosvajanju, a jo je potem prilagodila politični realnosti ter v platformo zapisala, da je Tajvan pravzaprav že samostojen in mu tega ni treba razglašati. »Če bi jutri formalno razglasili neodvisnost in rekli, da smo republika Tajvan, bi, prvič, sprožili vojaški napad Kitajske, in drugič, ne bi nam dovolili, da postanemo članica OZN. Sicer pa ankete kažejo, da je večina ljudi za status quo in ljudje so tudi tisti, ki bi imeli o kakršni koli spremembi zadnjo besedo,« pravi Changova o Tajvanu, ki sebe uradno imenuje Republika Kitajska in se ni nikoli preimenoval zaradi pritiska Pekinga.
Odkar se je DPP lani vrnila na oblast z zmago prve predsednice Tsai Ing-Wen, so odnosi spet slabši. To ima korenine v dialogu med stranema pred četrt stoletja, tako imenovanem soglasju iz leta 1992. Kitajska trdi, da sta se Peking in Tajpej takrat strinjala o »načelu ene Kitajske« in si pustila proste roke, da izraz vsaka stran razlaga po svoje. DPP drugače od Kuomintanga trdi, da takšnega soglasja ni bilo, kar je Tsaijeva ponovila ob zaprisegi, to pa je takoj ohladilo odnose. »Oni bi nas obravnavali kot notranje vprašanje. Mi pa ne sprejemamo, da smo del njih. To je temeljna razlika,« pravi Changova, ki je sicer nestrankarska ministrica. Bolj pozitivno govori o gospodarskih odnosih, turizmu, tudi kulturi in študentskih izmenjavah, ki jih je deset tisoč na leto.
Varnostno Tajvan stavi predvsem na zavezništvo z ZDA, ki mu prodajajo orožje, sicer pa ima diplomatske odnose z dvajsetimi državami. »Imamo velike obrambne zmogljivosti; če nas napadejo, bo cena za Kitajce zelo visoka. A to je zanje zadnje zatočišče. Ne verjamemo, da bi to storili,« pravi Changova in nekoliko presenetljivo dodaja, da so »odnosi čez ožino« v resnici kar dobri.
Z »odnosi čez ožino« misli na Tajvansko ožino, ki otok loči od celine. Še en nevtralen izraz, ki ga je rodila zapletenost odnosov.
