Kitajski predsednik Xi Jinping je človek strogega protokola. Na polovici predvidenega desetletnega vodenja najštevilnejše države na svetu velja za močnejšega državnika kot njegova predhodnika, hkrati pa od njega skoraj nikoli ni slišati izjav, ki bi odmevale mimo običajnega partijskega žargona. Njegov gostitelj, še sveži ameriški predsednik Donald Trump, je docela nepredvidljiv ali celo neobvladan, tudi ko gre za stike na najvišjih državniških ravneh. To se je nazadnje pokazalo ob obisku nemške kanclerke Angele Merkel v Washingtonu, ko je ignoriral njen jasen namig po rokovanju, pa tudi ob ihtavo odloženi slušalki med telefonskim pogovorom z avstralskim premierjem Malcolmom Turnbullom. Trump, ki je med volilno kampanjo glasno zatrjeval, da Kitajska gospodarsko posiljuje Ameriko, ter postavljal pod vprašaj ameriško spoštovanje politike ene Kitajske v povezavi z vprašanjem Tajvana, je po izvolitvi v izjavah o njej opazno zadržan, kar pa ne pomeni, da bo tako tudi v naslednjih dveh dneh v letovišču Mar-a-Lago na Floridi. O tem pričata njegova izjava v intervjuju za Financial Times, da bodo ZDA proti Severni Koreji ukrepale tudi mimo Pekinga, in tvit, da bodo pogovori s Xijem »zelo naporni«.
Osnova je »ena Kitajska«
Do današnjega srečanja zagotovo ne bi prišlo, če ne bi Donald Trump v februarskem telefonskem pogovoru Xiju nedvoumno zagotovil nadaljevanje ameriške politike ene Kitajske. Pod vprašaj jo je postavil takoj po izvolitvi po čestitki tajvanske predsednice Tsai Ing-wen. Ta se je kasneje v prvi polovici januarja ustavila v ZDA na poti v Nikaragvo in Honduras. S kitajsko zahtevo, da ji ZDA odrečejo gostoljubje, se je sicer morala ukvarjati še odhajajoča Obamova administracija, je pa Peking še bolj zmotilo, da sta jo v Houstonu sprejela republikanski senator Ted Cruz in njegov strankarski kolega, teksaški guverner Greg Abbott. Kako visoko je Tajvan uvrščen na v Pekingu skrbno sestavljenem seznamu tem za pogovore s Trumpom, ni znano. Tajpej pa skrbi, da bi postal igralni denar v Trumpovih rokah in da bo v tem primeru morda okrnjen že dogovorjeni tajvanski nakup večje količine nove ameriške oborožitve.
Trumpove obljube na preizkušnji
Če gre verjeti Trumpovim tvitom, so na vrhu njegovega seznama trgovinski odnosi obeh največjih gospodarstev na svetu, z njimi povezan izjemen kitajski trgovinski presežek v višini skoraj 350 milijard dolarjev ter kitajske subvencije podjetjem, ki »kradejo« delo ameriškim delavcem. O predvolilnih obljubah o 45-odstotni carini na kitajsko blago po njegovi izvolitvi sicer ni bilo ne duha ne sluha, se pa nova administracija deficita s Kitajsko loteva z ostrejšim uveljavljanjem obstoječe trgovinske zakonodaje, ko gre za damping in subvencionirana podjetja. Trump bo zagotovo ponovil zahtevo svojega trgovinskega ministra Wilburja Rossa, da se ogromen kitajski trg recipročno odpre ameriškim podjetjem, čeprav bo Xi predvidoma vztrajal pri ugotovitvi, da so ZDA premalo dovzetne za kitajske investicije, s katerimi bi se trgovinsko neravnovesje popravilo.
Nihče noče trgovinske vojne
Splošna ocena je, da si nobena stran ne želi trgovinske vojne. Nekateri analitiki menijo, da Xi s sabo prinaša investicijske ponudbe, ki bodo v Trumpovih tvitih predstavljene kot za ZDA otipljiv rezultat srečanja. S tem bi se pozabilo tudi na Trumpove obljube, da bo takoj po selitvi v Belo hišo Kitajsko razglasil za valutno manipulatorko. Podcenjen juan, zaradi katerega je kitajski izvoz cenen, ostaja meddržavna tema, saj je objava analize finančnega ministrstva o tem napovedana šele za prihodnji teden. Ekonomisti ocenjujejo, da bo ministrstvo težko dokazalo zdajšnje valutne manipulacije, saj je Kitajska v zadnjih dveh letih prek centralne banke krepila vrednost juana.
Med zunanjepolitičnimi temami bo po napovedih najbolj žgoča korejska. V zvezi z Južnokitajskim morjem, kjer je Obamova administracija s konkretnimi potezami vojne mornarice dajala Pekingu vedeti, da ne bo dopuščala njegovega želenega nadzora na delu ene najpomembnejših plovnih poti po svobodnem morju, pa je bilo doslej opaziti določeno Trumpovo nezanimanje.
