Vojna zvezd je nastala v ZDA sedemdesetih let prejšnjega stoletja, po besedah Georgea Lucasa, ki si jo je zamislil, pa naj bi Imperij pravzaprav predstavljal ZDA v času Nixona, vietnamske vojne, gospodarske krize in hladne vojne. Po drugi interpretaciji naj bi bil Imperij v resnici Sovjetska zveza (navsezadnje jo je Reagan označil za »zlobni imperij«). Vsekakor je bila znanstvenofantastična saga zamišljena kot pobeg, nekakšno »novo upanje« (kot je bil za nazaj naslovljen prvi del), ustvarila je namreč mitologijo dobrega in zla, v kateri je treba zlo premagati. Vojna zvezd se je torej ujela z duhom svojega časa (tako kot je denimo v zadnjih letih franšiza Igre lakote izkoristila vsesplošen strah pred tehnologijo in nadzorom ter pojav najrazličnejših protestnih gibanj). Vzporednic ni težko najti niti leta 2015 in 2016, ko se je Vojna zvezd vrnila na platna v velikem slogu: od posledic recesije do vzpona islamske države in terorističnih napadov, zaskrbljenosti zaradi tehnologije, begunske krize in splošne politične polarizacije, zaradi katerih spet uspeva retorika dobrega proti zlu; poenostavitev na ta dva pola pač predstavlja varen, udoben pobeg iz negotovosti in nerazumevanja sodobnosti.
Militantna fantazija
Ameriški časopis Jacobin je pred nekaj leti pisal o tem, kako film Medzvezdje s svojo obravnavo vesolja namesto skrbi za lastno skupnost nezdravo poveličuje osvajanje »novega« in »pionirstvo«, kar sta dva problematična koncepta dominantnega individualizma, ki sta bistveno prepletena z nastankom ameriške nacionalne identitete, zgodovinsko pa temeljita na agresiji in izkoriščanju. Podobno bi lahko o Vojni zvezd rekli, da vesolje izkoristi za svojo militantno fantazijo. Četudi gre domnevno za kritiko centralizirane oblasti in za zagovarjanje odpora, je notranja logika kanona strogo elitistična: njeni junaki so vselej nekakšni izbranci, včasih v svoji nadarjenosti spominjajo na polbogove, ali pa so aristokrati. Sistem Vojne zvezd je fevdalen sistem z elementi viteštva, zgovoren primer so denimo vesoljske ladje. Tiste, ki so zares pomembne, so vojaške. Lucas jih je zasnoval na podlagi posnetkov iz obeh svetovnih vojn in pri tem natančno prekopiral določene manevre, ki so jih uporabljali tedaj. Pilotira jih en sam bojevnik, »vitez«, včasih s svojim »oprodo«, denimo droidom. Že če vse to primerjamo s franšizo, ki se pogosto omenja vzporedno z Vojno zvezd, Zvezdnimi stezami, je očitno, da so tam ladje veliko večje in kompleksnejše – zato ker so pravzaprav mesta, ki plovejo skozi vesolje. Načeluje jim kapitan, ki ni le bojevnik, temveč tudi znanstvenik in diplomat, predstavnik svoje civilizacije in starševska figura svoji posadki, kjer vsak lahko postane ključni akter v naslednji dogodivščini. Četudi sta kapitanova iznajdljivost in pogum pomembna, sta prav tako pomembna znanje in srčnost članov in članic posadke, ki veliko bolj spominjajo na navadne ljudi.
V Vojni zvezd so civilizacija, znanost in družbene institucije prej sovražniki kot sredstvo napredka. Služijo kot lekcija o človeškem napuhu, o tem, kako se »človeštvo ne bi smelo vmešavati v stvari, ki jih ne razume«. Gre za zavrnitev modernistične agende, ki zagovarja znanost, družbeni potencial, državljansko udejstvovanje oziroma kolektivni trud za dobro vseh – namesto tega odgovornost leži na enem ali nekaj junakih, ki so za to rojeni in imajo natančno določeno usodo in namen, kot pri starogrških junakih, še zlasti priljubljenih na ameriškem jugu in v nacistični Nemčiji.
Junaki Vojne zvezd so ničejanski nadljudje, ki nimajo nič skupnega s pogajanjem, sodelovanjem, solidarnostjo, družbenim udejstvovanjem in grajenjem skupnosti. Tu gre za to, da nekdo stvari vzame v svoje roke, da postane vodja. Ironično je (in to se vedno znova potrdi tudi v resničnosti), da je za takšno upravičevanje potrebna zgodba o uporu zatiranih, v čemer lahko preberemo še eno vzporednico z današnjo ameriško resničnostjo.
Lucasova »lažna novica«
George Lucas naj bi še povedal, da je Novo upanje napisal v času, ko je Nixon »poskusil kandidirati še tretjič – ali pa je poskušal spremeniti ustavo, da bi lahko kandidiral še tretjič«, zato je razmišljal o tem, »kako se demokracije lahko začnejo spreminjati v diktature«. V resnici Nixon nikoli ni kandidiral tretjič, niti ni poskušal spremeniti ustave in zanimivo je, kako je Lucasova »lažna novica« o ozadju nastanka filma pravzaprav v isti funkciji upravičevanja mitologije boja dobrega proti zlu, kot je pripovedna zasnova filma. Gre za pripoved, ki upravičuje (filmske) fantazije o militarizaciji in vojni – skoraj vsa filmska glasba v Vojni zvezd je tako ali drugače uglašena vojaška koračnica –, za fantazije, ki potrebujejo razlog, ker same po sebi niso (več) politično korektne. Vojaki Imperija so ves čas anonimni, s čeladami in oklepi, ki pripravno zakrivajo vse, od njihovih obrazov do razstreljenih delov teles. Kot vsaka vojna tudi ta potrebuje podobo tiranskega sovražnika brez obraza. Žanr srhljivk je ugotovil že pred desetletji: tistega, česar ne vidimo, se bolj bojimo.
