Poceni denar je pripomogel k okrevanju svetovnega gospodarstva, kar se kaže v gospodarski rasti večine svetovnih držav. Hkrati je imelo obdobje rekordno nizkih obrestnih mer nekatere »nepričakovane« učinke, predvsem v obliki zelo visokih vrednotenj in izjemno velike naklonjenosti tveganju. Leto 2017 je v svojem pismu vlagateljem s kar nekaj primeri lepo povzel svetovno znani kreditni strateg Michael E. Lewitt. Med drugim našteva, da so letos na dražbi prodali rekordno drago sliko (450 milijonov dolarjev), ki jo nekateri poznavalci ocenjujejo za ponaredek, kriptovaluta bitcoin pa se je dvignila z 952 na 17.000 dolarjev, čeprav precejšen del investicijske javnosti ocenjuje, da je brez vrednosti. Japonska in evropska centralna banka sta na trgu skupaj odkupili za kar dva bilijona dolarjev vrednostnih papirjev, globalni dolg se je povzpel na 324 odstotkov svetovnega BDP, ameriške korporacije so prodale za 1,75 bilijona dolarjev dolga v obliki obveznic, Argentina (serijski neplačnik obveznosti) je izdala stoletno obveznico, za katero so se vlagatelji tako rekoč stepli, ameriška insolventna zvezna država Ilinois je izdala obveznice s 3,75-odstotno donosnostjo, za katere so se vlagatelji prav tako stepli, tržna kapitalizacija svetovnih delnic se je dvignila za 15 bilijonov dolarjev in dosegla rekordnih 113 odstotkov celotnega svetovnega BDP. Ob rasti tečajev se je nihajnost ameriškega indeksa S & P 500 znižala na rekordno nizko 50-letno vrednost, nihajnost 30-letnih ameriških državnih obveznic pa na 30-letno dno.
Poleg Lewitta je na težave v gospodarstvu ZDA opozoril še Grant Williams, ki je v pismu vlagateljem izrazil skrb zaradi izjemno visokega razmerja med zadolženostjo in BDP v ZDA. V zadnjih letih se je razmerje dotaknilo 350 odstotkov. Za primerjavo: v zadnjih sto letih se je razmerje v povprečju gibalo med 130 in 170 odstotki.
Za konec so z zanimivim podatkom postregli pri investicijski banki Merrill Lynch, pri kateri so v letu 2017 zaznali najnižjo alokacijo strank v denarju v zadnjih dvanajstih letih (10,4 odstotka). Delež alokacije v denarju je s tem upadel pod enajst odstotkov, kolikor je znašal aprila 2007, nato pa se je v letu 2009, ko so trgi dosegli dno, dvignil na 21 odstotkov. Kdaj bo glasba nehala igrati, kot pravi znani ameriški rek, bo seveda pokazal čas.
*Kdaj bo glasbe konec?
