Skoraj dve leti po smrti pesnika, esejista in predavatelja Aleša Debeljaka se je v Vodnikovi domačiji zbrala množica, ki njegove pesmi in eseje, zbrane v nedavno izšli knjigi Tukaj, zate, tam, zagotovo že dobro pozna. Tudi zato vzdušje ob pesniškem branju Debeljakovega sina Lukasa in pogovoru s pesnikovimi prijatelji in uredniki ni bilo podobno žalni seji. Prej spoštljivemu, a smeha polnemu pomenku s pesnikom »v odsotnosti«.
Presunjenost od sveta
Aleš Berger je poudaril, da ga je že od leta 1982, ko je pesnikova poezija prvič izšla v Pesniškem almanahu mladih, navduševala predvsem Debeljakova presunjenost od sveta. V desetletjih dopisovanja v pismih in razglednicah, ki so sledila, je oba Aleša kljub generacijski razliki povezovala sorodna melanholija v soočanju s svetom in s seboj, kakršen nisi več. »A to ni bilo odrekanje trenutku,« je opozoril Berger, »tudi Aleš je videl stvari palimpsestno, vsi smo vsak zase sežetek nekega trajanja. Dialog med preteklostjo in sedanjostjo je bil ves čas prisoten tudi v njegovi poeziji.«
Kot je povedala Erica Johnson Debeljak, je mož ves čas hrepenel po kotičku, kjer bi lahko pisal v samoti. Eseje in kolumne je v zadnjih urah pred oddajo spisal kar v svojem kabinetu na FDV, pri tem je imel vedno v mislih tudi končno zbirko esejev, ki bi iz tega nastala, pa tudi objave v tujini. Medtem ko je poezijo pisal še bolj intenzivno na samem, v zadnjih letih v Piranu: »Prve tri dni je le bral in kadil, da sem ga v smehu spraševala, ali je to sploh delo. Nato pa pisal po 12 ur na noč, da je v desetih dneh napisal okrog 40 pesmi, torej jedro knjige, ki jih je nato pilil doma.«
Pesnik Uroš Zupan, ki je bedel nad izborom poezije v knjigi Tukaj, zate, tam, se je ustavil ob misli, da je bil Debeljak ključen za njegov lastni vstop na literarno sceno. »Pripadam generaciji, ki je odrasla s popkulturo, ne visoko umetnostjo, glasba je bila takrat zame pomembnejša od literature. Zato sem bil vedno vesel, če jo je kdo vključeval v eseje ali v razlaganje poezije. In v tem je Aleš naredil kvantni premik,« je sklenil.
Težek čustveni zalogaj
Kulturna novinarka Meta Česnik se je spomnila Debeljaka kot predavatelja, ki se od klasičnega lika profesorja ne bi mogel bolj razlikovati: »Največkrat je prišel v predavalnico brez vsakega zapiska, strašno rad je predaval. Ker je od strasti med predavanji včasih tudi kričal, smo se ga morali študentje najprej navaditi, nato se nam je na pijačah po predavanjih, pri katerih je vztrajal, priljubil.«
Da je bil Debeljak fascinanten govornik, je poudaril tudi literarni kritik in pisatelj Urban Vovk, ki je za že omenjeno novo knjižno izdajo izbral Debeljakove eseje. Kot pravi, je skušal zajeti najbolj prepoznavne poteze njegovega esejizma: družbeni angažma, tematiziranje pisav različnih ustvarjalcev, glasbo… »Čeprav je bil Aleš domoljub, se je zavedal, da narediš lastni tradiciji največjo uslugo, če jo poskušaš odpreti še drugim kulturam,« je dodal.
Andrej Ilc je kot urednik nove Debeljakove knjige povedal, da je šlo za težek čustveni zalogaj, saj je podoživljal poprejšnja branja prijateljevih del. »A nisem želel komemoracije, želel sem delati knjigo, kot da je Aleš še z nami,« je povedal za konec. In po sredinem večeru se je zdelo, da mu je to tudi uspelo.
