Ko sem bil majhen, so na deželi (ki se je takrat začenjala pet kilometrov od Ljubljane) pekli kruh v starih krušnih pečeh enkrat na teden za vso družino in za ves teden vnaprej – pa brez konzervansov! Prosim, to moram poudariti. Kajti tisti kmečki kruh se kljub temu ni nikoli pokvaril. Ni čez tri dni splesnel. Pa so ga mesile mame v navadnih lesenih metrgah samo iz moke, kvasa, soli in vode. Je pa res, da kruh takrat še ni prinašal dobička. So pa ob takšnem kruhu, tudi to je treba povedati, zrasli številni rodovi krepkih otrok, če ga je le bilo dovolj pri hiši.
Domnevam, da v tem modernem času nikjer na svetu ne pečejo več kruha zaradi lačnih otrok. Pečejo ga zaradi dobička. Najbrž je tudi zaradi tega drugačen. Krajčka, na primer, se ne da več odlomiti kot nekdaj; tudi žemljica – če se jo sme prištevati h kruhu – je bila včasih hrustljava in lomljiva. Zdaj se pusti kot stara žoga upogibati na vse strani pa se takoj spet zravna, kot bi bila iz gume ali plastike… Tudi skorja črnega kruha je prožna, ne da se je odlomiti, treba jo je z močjo potegniti po dolgem, da se odtrga. Pred kratkim sem jo vlekel z zobmi in si odlomil zob, kar ni samo zoprno, domnevam, da tudi ne bo poceni. Zato sem kar nekaj časa psoval nič krive peke, ki samo sledijo napredku in gredo v korak z razvojem prehrambne tehnologije.
Se pa vseeno sprašujem, kaj se je zgodilo pšenici, ima tudi tu Monsanto svoje parklje zraven? Ali pa pšenice ne znajo več zmleti kot nekoč? Ali pa moka, voda, kvas in sol niso več samo voda, moka, kvas in sol? Na srečo ima po novem tudi kruh svojo dokumentacijo, da človek lahko pogleda, kaj bo pojedel. Zdaj vem, da je tisto o moki, kvasu in vodi samo še bajka za naše babice. Zdaj jemo po Maillardovi reakciji akrilamide. Pa z aminokislino asparagin. Pa aromate in barve in snovi razreda 2A. Pa s pravšno toplotno obdelavo pregneteno testo in obdelano moko z vsebnostjo ogljikovih hidratov. Naše babice ob lesenih metrgah bi se križale. Ali pa bi se od smeha polulale.
Zares napredek, da te kap.
Milan Maver, Ljubljana
